Nekoč
so me prepričevali, da bi moral iti v profesuro, češ da znam pojasnjevati…
Ne,
sem dosledno zavračal takšne zamisli, me ne mika. Raziskovati, ugotavljati, to
že, a poučevati – hvala lepa! Dovolj »učečih se« sem spoznal tekom šolanja, da
bi me mikalo na tak način trošiti živce. In tudi učiteljev ter profesorjev sem
zadosti skusil, da sem med njimi izjemno redke pedagoge odkril, vse ostalo pa
neki obrtniki, katerim so »znanje« zabetonirali v glave, da ga betonirajo
naprej. Kot papagaji…
Z
nekaterimi od teh pedagogov sem bil tudi, kar nekaj časa, v stikih, od vseh mi
je sedaj le še Oliver ostal in – ko poslušam njegove pripovedi o študentih, ki
bi najraje že ob vpisu dobili potrdila o »znanju«, o njihovih dejanskih
interesih, o pristopu k delu in o samem njihovem študiranju, ma, bentiš, še s
tistimi, ki se za podiplomski študij odločijo, ne bi hotel imeti opravkov…
Da,
nekoč so me v marsikaj prepričevali, še dandanes bi se našel, ki bi me, a sem
uspel zdržati pri svojih odločitvah in s tem zredčiti število (danes bi temu
rekli) »vplivnežev« in »lobistov«. Katerih sicer ne manjka, na vsakem koraku
so, nimajo drugega početi kot širiti-pamet…
Ni komentarjev:
Objavite komentar