…
gledati televizijskega programa. Tudi njega so povsem amerikanizirali, ga
prilagodili »okusu« občestva, njegovim »zmožnostim«, ga, potemtakem, do
skrajnosti butastega naredili, pa – sedem pred zaslon, se z daljincem sprehajam
skozi ponudbo, morda, tu in tam, zastavim z gledanjem, a po nekaj minutah
zadevo, preprosto, izklopim…
Poročila
so spremenili v cirkuško oddajo, tako po shemi kakor tudi, in predvsem, po
vsebinah, ki o sodobnem, »demokratičnem« cirkusu pričajo.
Športa
nikoli nisem pretirano spremljal, pa pogledam le, kadar se časovno izide,
Lukovo košarko.
Poljudnoznanstvene
oddaje so postale predvsem poljudne, njihova znanstvenost pa je sila dvomljiva.
Resničnostnih
sranj, raznih bratov, kmetov, ljubečih otokov… niti pod razno ne bi vzdržal, v
njih je namreč moč videti izključno tisto, kar mi že v vsakdanjem hodi na
živce.
Pri
filmih… bentiš, predvsem zombiji, vampirji, super pobijalski junaki, roboti,
melodramatične scene, osladna »ljubezen«, redki so, ki si zaslužijo pozornost,
mojo, pa še te tako pogosto ponavljajo, da se jih ne bi na pamet učil.
»Humor«,
zlasti slovenski, me ne mika. Čemu bi se tako raztogotil, da bi me zamikalo
vreči pepelnik v zaslon?!
Pravzaprav
je edina zadeva, za katero v naprej vem, da jo zmorem pogledati, satirična
nadaljevanka Teorija velikega poka alias Veliki pokovci, kakor so naslov
umetelno prevedli, in, morda, tudi Dva moža in pol, tako da…
Vsekakor,
zavedam se tega, da je z menoj nekaj narobe, da nisem »normalen«. Z razvojem
namreč ne bi smelo biti, on vodi izključno naprej, po strmini, ki se med opice
spušča. Nekoč pa je bilo drugače, nekoč je razvoj skušal opice vrh brega
spraviti. V tistih gnilih časih, v katerih je bilo vse grdo in narobe, obenem
pa krepko lepše in prav, kot je danes.
Ni komentarjev:
Objavite komentar