Noč
je bila standardna noč po Malinem odhodu, pa sem bil ob sedmih tako matast, da
sem si celo tri ure, vse do desete, dovolil piti kavo. In sem, ob tem,
razmišljal, da bi opustil delovni načrt, vendar je prevladal tisti ne seri, pojdi
delat, karkoli boš naredil, bo bolje kot nič, itak imaš še nekaj načrtov v tem
tednu…
Ob desetih
sem najprej krenil po bregu, do tretje terase, na kateri je nekaj muškata
posajenega, ob tem sem še mnoštvo divjakov akacij, ki nenehno poganjajo iz
ostalin nekdanjega gozda, porezal. Žalosten je pogled na trte in plodove, suša
je naredila krepko škodo, upoštevaje, da je nekih dvajset, morda trideset
centimetrov pod površjem laporna podlaga. Nabral sem skledo grozdja, da bo za
osvežitev ob delu, potem pa hajd, zavihaj rokave na zgoraj-brez-majici…
Tisti
bolje-nekaj-kot-nič se je izkazal kot račun brez krčmarja, kajti ko me pograbi
delo, takrat raje več naredim, kakor manj, in sem lepo količino čokov uspel
razcepiti, med njimi veliko tistih grčavih, ki dodatno zadovoljstvo porodijo,
ko jih uspeš razkosati, skratka – razkosal sem jih krepko več, kot sem
optimistično pričakoval, da mi jih bo uspelo in čeprav jih je še lepa količina
ostala, sem zadovoljen z dnem, kajti med preostalimi so tisti, ki so bodisi
preveč sveži, da bi jih bilo moč uspešno obdelati (nimam traktorske cepilke),
bodisi tisti, katerih osnovna naloga, vsaj še dve leti, je v tem, da
preprečujejo kupu podkurnega materiala razsutje…
Dokončal
sem dodatno vrsto izvendrvarnične drvarnice, in še poslednjo zastavil (v njo
samo še sliva, ko jo podrem, pride in, morda, neka akacija), obenem pa
pripravil nekaj prostora pod nadstreškom, da bom imel kam vsaj večino
Oliverjeve breze pospraviti, ko čas do tega pripelje. In to je to, za danes.
Ni komentarjev:
Objavite komentar