Prek
TV programa občasno predvajajo reklamo »Pogi je naš heroj. Ne samo zaradi tega,
ker je najboljši kolesar na svetu, pač pa predvsem zaradi tega, ker je ostal
zvest samemu sebi«. Bentiš, kakšna bebavost!
Kot
prvo – v času Križaja so množično kupovali smuči, v času Tadeja kupujejo
kolesa. Izjemni športni dosežki (znanstveni in umetniški tako in tako nimajo
nikakršnega vpliva in ga ne morejo imeti) za seboj povlečejo ljudsko »športno
naravnanost«, ki traja samo toliko časa, dokler ne ugotovijo, da je potrebno
garati, obenem pa, da njih domišljavost še zdaleč ni zadostna za uresničitev
želja…
Kot
drugo – vsakdo je zvest samemu sebi, vsi so takšni, pa se ne spreminjajo,
vselej ostajajo nenačelni, prilagodljivi, preračunljivi, sebični, potemtakem ni
herojstvo v tem, da ostaneš-zvest-sebi (to je samoumevnost), pač pa bi bilo moč
pogum iskati v tem, da v skrajno nemoralnem, pokvarjenem okolju, kakršnega
tvorijo, ostajaš zvest nečemu višjemu od lastnega ugodja, denimo etičnim
vrednotam! Le-te pa se raje izkazujejo v času nekega pomanjkanja, takrat, kadar
zmoreš s svojim ravnanjem sebe ogroziti, in to »zgolj« zato, da drugemu
koristiš… v takšnih okoliščinah pa se Pogi še ni predstavil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar