»To je zaradi tebe…«

V sredo je odšel domov, Oliver, v Zagreb, in povedal, da se bo čez pet, šest dni, vrnil…

 

Kar ga poznam, je z nedavno prisotnostjo podrl svoj rekord, še nikoli namreč nisem doživel, da bi bil toliko časa tukaj. Omenil sem mu, da me to veseli, da bi bil v bistvu najbolj zadovoljen, ko bi bil stalno tu, in sem povedal, da me veseli tudi to, da sem ga uspel kar nekajkrat privesti do tega, da sva sedla, v miru, in sedela, ob pogovoru in pivu, kajti sicer je zmogel popolnoma drugače, pa je od jutra do večera, iz dneva v dan, z izjemo opoldanskega počitka, garal. In je bilo to garanje, in narejenost določenih opravil, edino zadovoljstvo, do katerega je tu dospeval…

 

»To je zaradi tebe,« mi je povedal, »drugače ne bi.« Prijetna, meni zagotovo, izpoved.

»Vem,« sem mu odvrnil, »in še za nekaj bom poskrbel, da bo (tudi) zaradi mene…«

 

Že pred desetletji je doktoriral in poklicno gledano, kot redni profesor na fakulteti, zaseda vrh svoje karierne poti. Mesto dekana ali rektorja ga ne zanima, o nazivu akademika sploh ne razmišlja. Je normalno bitje, človeško, prav nič domišljavo…

 

Pred časom mi je omenil, da ima v načrtu napisati knjigo, pravzaprav tri, z različnih področij stroke, s katero se ukvarja. In to me veseli, pa je bil tisti moj še-za-nekaj-bom-poskrbel-da-bo-tudi-zaradi-mene prav temu namenjen. »Veš, dobri moj, ne bom ti dal miru, dokler ne boš sedel in začel pisati, kajti samo to ti manjka, za uspeh, to, da se odločiš in začneš! Ko boš zastavil, takrat bo, verjemi, kar samo-od-sebe teklo…«

 

In se je nasmejal, da mu je zadovoljstvo poteklo prek obraza, vedoč, da se mu je zanesti na moje besede.