Ne
bodi kot drugi, obče »modrovanje«, pogosto slišano. »Modrovanje« tistih, ki
zase menijo, da so drugačni, »modrovanje« tistih, ki bi želeli svetovati,
čeprav niti tega ne vedo, o čem govorijo…
Že od
malega jih tlačijo v kalupe. Pač, nezmožnosti ni usojeno, da bi suvereno ter po
svoje, kaj šele po etičnem, hodila skozi obstajanje, pa ni druge, kot biti
čreden v čredi…
Za
deklice je roza, za fantke modra. Za deklice so pentljice in punčke, za fantke
pištole in pesti. Za deklice je samoumevno, da jočejo, za fante se solze ne
spodobijo. Deklice, pač, sodijo v »nežnejši spol«, fantki odrastejo v
robavsaste runkelne. Mimogrede, prvič: o ne/nežnosti ne odloča spol, pač pa
imetje duše, pa tam, kjer je ni, v povprečju, tudi nežnosti, tiste dejanske,
vselej veljavne, ne more biti. In mimogrede še drugič: kdor ne ve o grobosti,
surovosti »nežnejšega spola«, ta ničesar ne ve o ženskah…
Da,
deklice tja, denimo za štedilnik in v posteljo, fantje pa na drugo stran. Tudi
obveznosti, opravila, odgovornosti znajo podeliti, med vsemi, ki jim do dela
zares niti ni, ki se z dejansko odgovornostjo niso zmožni izkazovati. So pa
tudi takšni kalupi, ki so vsem tem ne-bodi-kot-drugi popolnoma enaki, denimo
to, da so »ponosni« na svoje slovenstvo, pa na triglav, skratka na repe in
rogove, ki »našo« čredo v sila pomembnih značilnostih razlikujejo od preostale
rogate repatosti…
S čem
pa se izkažejo, ti ne-bodi-kot-drugi?! Z marsičem, le s tvornim in z dobrim ne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar