Tri možnosti…

Kot človek imam tri možnosti:

 

1.      odživeti s sočlovekom;

2.      odživeti z nagonskim bitjem;

3.      odživeti v samosti.

Prva možnost je bolj »loterijska« in še bolj nedosegljiva kot je nedosegljivost, o kateri priča razmerje med osem milijardnim »človeštvom« in (morda, po optimističnih predvidevanjih!) dvesto milijoni ljudi.

 

Druga možnost predstavlja pobijanje-samega-sebe-na-obroke. Skusil sem jo in kar nekaj posameznikov, ljudi, poznam, katerim je nagonska sebičnost, neumna in pokvarjena, uničila njih življenja.

 

Tretja možnost – le-to že peto leto živim – je, upoštevaje realno podobo sveta, malodane optimalna. Nikomur ne odgovarjam, razen sebi, svoji vesti, in tistim, katere imam rad, pa bi (tudi) zanje rad ohranil svoj obraz čist.

Načeloma imam kadarkoli možnost iti v »življenje«, a tega ne počnem, nasprotno, izjemoma se podam iz svoje samosti, kajti izjeme so tisti, pri katerih ustrezno (njihovo) vrednost prepoznavam.

 

Smejal sem se, ko me je nekdanja sošolka, gimnazijska, označila za samotarja. Ne, daleč od tega, niti slučajno nisem samotar, sem socialno bitje, želeče druženja, vendar sem obenem tudi bitje, ki se v nelepem (okolju) ne zmore lepo počutiti, pa – čemu, za vraga, bi rinil med tiste, katere zavračam, ko pa mi je brez njih lepše?!