Šolanje bi moralo biti povsem drugačno!

Šolanje bi moralo iskati zmožnost kritičnega mišljenja, to zmožnost usmerjati, podpirati, ji pomagati v njenem razvijanju, ne pa da »znanje« ugotavlja v podobi pomnjenja in ponavljanja »naučenega«. Šolanje bi moralo tako, a tega ni sposobno, kajti absolutna večina šolskega kadra takšnega mišljenja ne premore.

Šolanje bi moralo spodbujati učeče se, da v lastnih besedah podajajo naučeno, s čemer bi tako pomagalo pri širitvi besednega zaklada, kakor tudi pri krepiti retorične sposobnosti oziroma sposobnosti pojasnjevanja, ne pa da znanje ugotavlja v podobi samodejnega ponavljanja zapovedanih besed. Šolanje bi moralo tako, a tega ni sposobno, kajti absolutna večina šolskega kadra dlje kot do funkcionalne pismenosti ne dospeva.

Ne nazadnje – šolanje bi moralo upoštevati, spoštovati in spodbujati osebnostno suverenost učečih se, vendar tega tudi v tistih izjemno redkih primerih obstajanja te suverenosti ne počne.

In – šolanje po četrtem, morda petem razredu osnovne šole bi moralo biti omogočeno izključno tistim, pri katerih ne bi bilo ugotovljenega obstajanja gena MCPH1, šimpanzovega gena, kot posledice križanja med človekom in Neandertalcem.

 

Ker vsega tega v šolah oziroma pri šolanju ne upoštevajo, izraz foh-idiot ne zmore več veljati kot žaljivka, pač pa samo kot izkaz dejanskega stanja na področju »izobraženosti«, »strokovnosti« in predvsem nerazumevanja »naučene« snovi, njenega nepoznavanja!