Iztekam.
Počasi
ugaša vse kar je žarelo,
zdaj
več ne gori, le še tli,
kar
kdaj sem gradil, to je vse izpuhtelo
v
majhne, neznatne sledi,
vse
manj mi želja je, vse manj mi hotenja,
le tu
in tam droben preblisk,
vse
bližje odpravljam se k vratom življenja,
končujem,
počasi, obisk…
Iztekam.
Spomini
so vse še kar mi je ostalo,
med
njimi večina jih žge,
hudič
si privoščil neslano je šalo,
z
njim v dobrem nikoli ne gre,
odštevam
korake, in zvezde, in ptice,
odnaša
vse bolj me od tod,
temačnost
gosti se prek moje stezice,
v tem
svetu strašanskih zablod…
Iztekam.
In
ne, ne bi znova, ko to bi se dalo,
premalo
je sonca, neba,
preveč
nečloveškega v dir je pognalo,
pognalo
brez kančka srca,
mi ni
do ledu, do sebične narave,
do
lakomnih, praznih zveri,
le
bel nek oblak, da vse misli sanjave
ujame
v svoje dlani…
Iztekam.
Sejal
sem zamere, naj dobro grenijo,
vsaj tam,
kjer je kanček vesti,
ne
maram, da mi ob slovesu sledijo,
s
solzami lažnivih oči,
ves
čas sem po svoje, med gručo v samoti,
brez
njih mi bo čisto slovo,
kot
drobec spomina v neki siroti
ostalo
za vzdih, dva, me bo…
Ni komentarjev:
Objavite komentar