Pa kaj…

Pa kaj, če ni možno pošteno, v dobroti,

ničetu pomembno je to, da je sit,

pošteni za to so, da so idioti,

in dobri, da jih je do konca izpit…

 

Pa kaj, če povsod so le sluz in amebe,

ne da primitiva se s tega sveta,

se hrbet izkaže povsem brez potrebe,

namesto obraza pa maska velja…

 

Pa kaj, če k uničenju strumno hitijo,

ko lépo se v blatu med njimi duši,

lepota ni lepa, če ni v požrtijo,

obenem pa v praznem ji vrednosti ni…

 

V bistvu zgolj teslo želi si človečno,

kjer žrelo, in rep, in pa krempelj velja,

ne da se v boljše, kjer tisto povprečno

o boljšem še sanjati prav nič ne zna…

 

V svinjaku je svinjsko, in svinjska postava,

v le-tej, prav na vrhu, korito vsega,

pa tisti, ki v upanjih skozenj zatava

nesmiselnost njih dokaj hitro spozna…

 

Pa kaj, če žival je v koži človeka,

pa kaj, če razum ji neljub je, zelo…

Ko se prek širjave razpre blata reka,

le konec vsega odreši lahko.

 

Pa kaj, če ni možno pošteno, v dobroti,

pa kaj, če ničevost premore le smrad?!

Ti vztrajaj, na čistem, kot človek, na poti,

da dano ti čisto jo bo dokončat!