Kjer je sebičnost »normala«…

Da, so sebični, pravzaprav je sebičnost značilnost vseh nagonskih bitij, ki stremijo k tistemu po-svoje, tako tudi pretežno živijo, in se namenjajo drugim le toliko, kolikor jim znese, kolikor jim prija (radi tistega, kar posledično prejmejo v povračilo)…

 

Ko ne bi bili sebični – ne bi jih bilo potrebno učiti na področju empatije (povsem idiotski, jalovi poskusi iz živali priklicati človeška ravnanja!), ne, že rodili bi se z zmožnostjo prepoznavanja, in zlasti UPOŠTEVANJA čustvovanj drugih, rodili bi se s POTREBO po tem, da tem drugim pomagajo (ne da bi bili za pomoč naprošeni), s tem, da NE bi mogli zadovoljno, lagodno živeti, ob tem, da krog sebe vidijo tiste, katerim njih živetja niti slučajno ne morejo zadovoljstev porajati…

 

Živali NE spreminjajo okoliščin obstajanja! Bi jih, same po sebi, ko bi neka travopasna čreda požrla, povsem do konca, vso travo, a je Narava poskrbela za tisto, čemur pravimo naravno ravnovesje in njegovo vzdrževanje, pa je tej čredi tudi plenilce namenila, da redčijo čredo, da jo, vsake toliko, na neko drugo področje premaknejo…

 

Živali NE spreminjajo okoliščin obstajanja! Se zmorejo sicer znajti v stanju lastne ogroženosti, dejanske ali umišljene, neposredne ali posredne, pa takrat ponoreti, kreniti v nasprotovanje, vendar – tudi takrat, ko se izlije njihova nejevolja, takrat ničesar drugega ne zmorejo, kot to, da na porušenih temeljih tistega starega, zgradijo povsem enake temelje onega novega starega…

 

Aparthajd. Holokavst. NOB… absolutna večina, večni PRILAGODLJIVCI, večni sebi boljše-lažje-lepše iskalci, večina ponikne, pa bodisi živi v tistem da-le-ni-še-slabše, ali pa, v kolikor ima ustrezne priložnosti, lepo izrablja vse tisto, kar ji okoliščine ponujajo. Brez slehernega zadržka, kaj šele moralnega!

 

Ko ne bi bilo POSAMEZNIKOV, ko ne bi bilo ČLOVEKA, katerega boli ne-pravica, in ga boli tudi takrat, ko ima znotraj njene vladavine sebi-dobro zagotovljeno, ko NIMA potrebe, izhajajoč iz lastnega živetja, da bi si neprijetnosti nakopaval, kaj šele po tem, da bi svoje živetje nevarnosti izpostavljal, ga ogrožal, celo takrat, ko se ZAVEDA tega, da bodo spremembe pripeljale do tega, da bo NJEMU slabše, materialno gledano, kot mu je v obstoječem, a bo zato celoti, vsaj v povprečju, boljše… da, ko ne bi bilo ČLOVEKA-RAZUMSKEGA BITJA, bi (poleg živetja v votlinah in živetvene dobe nekih dvajset do trideset let!) še vedno (popolnoma uradno) obstajali kanibalizem, suženjstvo, krvno maščevanje, vsak-si-sam-pravico-ustvari…

 

Da, zanimivo, vendar – razumsko bitje je že rojeno z empatijo, z uvidevnostjo oziroma nesebičnostjo, z občutkom za prav-neprav, moralno-nemoralno, pravično-nepravično! Pa ni prav nič čudnega, da svoje življenje zastavlja polno nekih pričakovanj človekovega-sveta, polno nekih upov, v nagonskem okolju povsem NEutemeljenih, prav nič čudnega ni, v tem, da v svojem odnosu do okolja, do sobivanja, do celote lasten smisel obstajanja išče… pa tudi ni prav nič čudnega, to, da ne zmore dospeti do živalskega živeti-je-lepo, in to izrekanega sredi – svinjaka!

 

Bog je najprej sebi brado ustvaril, vedo povedati, in očitno se imajo za bogove… pa čeprav niso samo nič(evost), pač pa dejansko EDINA škodljivost, misleča, da sama-sebi-namenjena obstaja, EDINA trajno destruktivna sila vsega znanega nam sveta!