Čim sva
bila opažena, takoj jih je vseh petnajst priteklo, s povsem drugega konca
pašnika. Dva oslovska, osem kozjih in štiri ovčje, z mladico…
Tudi za
konjiče hodiva gledat, že petkrat sva bila, a kmet niti pastirja še ni
namestil…
Da,
takšne »zanimivosti« so na tem, »mojem« koncu, a kaže, da je detetu tudi nič
posebnega videti več kot dovolj. Očitno v nečem drugem posebnost čuti, jaz pa…
Tudi
danes je omenila, da me je dolgo čakala. Pa neko čudno zmešnjavo (ob)čutim,
seštevek žalosti, ker ji je bilo čakanje dolgo, in topline, ki me obliva, ko mi
o svojem pogrešanju mene govori. In dvomim, da je pozabila, na to, da mi je o
tem že povedala, prej bi si upal trditi, da potrebo po tem izpovedovanju čuti.
Ja, na tem lepem svetu…
Ni komentarjev:
Objavite komentar