Najprej moram videti…

Danes sem zapisal neko misel, tisti »najprej moram videti, preden se odločim vedeti,« pa menim, da jo moram malček pojasniti, da ne bi izpadla tako preprosto, kot jo je moč (zgolj z neposrednim branjem) prebrati, obenem pa – da ne bi pritrjevala občemu dospevanju do »(spo)znanj«, po tistem vidim-in-že-vem…

 

Ta misel o treh stvareh govori:

-          o nastajanju občega »znanja«;

-          o (upoštevanja) vrednosti tistega, o čemer nas učijo;

-          o dejansko EDINEM načinu dospevanja do dejstev, do resnice, kakopak tam, kjer je dan razum, kot predpogoj razumevanja.

 

Obče »znanje« ne vzdrži nekih resnejših preizkušenj, kajti izkazuje se IZKLJUČNO kot znanje slišanih/prebranih opredelitev, definicij, nekih podatkov, pač, in NIKAKOR NE kot tisto, kar je NUJNO POTREBNO za to, da lahko o dejanskem znanju govorim, kajti – kadar nekaj ZNAM, takrat me moje znanje NE bo pripeljalo do nenačrtovanih, neželenih posledic (da, PRAKSA je tista, ki POTRJUJE VREDNOST nekega teoretičnega znanja!).

Pa imamo celo doktorje znanosti, ki »vedo«, da zmoreš brez lastnih osnov pridobivanja za živetje potrebnih sredstev živeti bolje, celo samostojno, suvereno… in imamo doktorje znanosti, ki »vedo«, da je potrebno le verjeti-vase, pa boš uspel, ne glede na to, če, kakopak, razpolagaš s potrebnimi zmožnostmi za dospevanje… pa imamo silne »strokovnjake«, ki na poplavnih področjih, pod krušnimi bregovi, ali na njih, ob in tudi na vodnih zajetjih – odobravajo gradnje, da bi se, naknadno, kakopak, ko pride do poplav, plazov, onesnaženja, spraševali kaj-pa-zdaj…

 

Šolsko »znanje«?! Hm, verjameš, če zapišem, da so v šolah več kot pol stoletja PO tem, ko so v prvih elektrarnah začeli CEPITI atome (na, očitno, še manjše njihove delčke), učili, da je atom najmanjši, NEdeljivi delec?!

Verjameš, da so v šolah učili, da znotraj telesa ni organov (pač pa le duša), da je zdravje odvisno izključno od božje-volje, da nas je »bog« ustvaril brez prednikov, s tem, ko nas je natanko v takšnih podobah, v kakršnih smo danes, postavil-na-Zemljo?! Kakopak, ni ti treba verjeti mojim trditvam, raje verjemi šolskemu-znanju, ko trdi, da sta ne-umnost in umnost eno in isto, pa zato v milijardah ljudje na svetu obstajamo…

Šolsko »znanje« je v pretežni meri sestavljeno iz trditev, ki so posledica izključno kombinacije nekih čutnih zaznavanj + občih prepričanj (dediščina preteklosti, mnogokrat in v marsičem) + NEzmožnosti razumevanja (ki niti do najpreprostejšega DVOMA v učeno ne poraja)! Nič več, pa…

Tam, kjer je moč z nekimi pripravami in dejansko na temelju čutnih zaznav dospeti do dejstev (denimo: voda je dejansko mokra, in je, kemijsko gledano, dejansko H2O), tam še zmorem verjeti učnemu programu, dočim tam, kjer je moč do resnice dospeti IZKLJUČNO NA POSREDEN NAČIN, resda tudi na osnovi čutnih zaznav (a ne samo njih!), vidiš, tam pa v šolsko znanje močno dvomim! Bentiš, niti iz »zgodovine«, tako banalne vede, ki neke podatke niza, se (tudi učitelji ne!) NE zmorejo naučiti preprečevati že doživete okoliščine, in, s tem, ne vrteti zgodovine v njenem večnem kroženju!

 

Za zaključek pa še o tistem EDINEM načinu dospevanja do resnice…

Videti NE pomeni pogledati-in-že-je-opravljeno, pač pa pomeni gledati-in-videti-vse-od-nog-do-glave, oziroma, če še malo bolje skušam pojasniti: dokler ne ugotovim značilnosti (vsaj njihovega pretežnega dela) neke vsebine, dokler ne ugotovim, kako čas in (spremenjene) okoliščine na to vsebino delujejo, dokler ne ugotovim kdaj se izkazuje tako in kdaj drugače – do takrat lahko samo DOMNEVAM, da o tej vsebini vem. Pomeni, da proces ugotavljanja (in spoznanja) dejstev ni od muh, in še zdaleč ne podoben občemu videl-sem-in-poznam!