»Tako,
pa imate,« si mane roke post-referendumsko »ljudstvo«, »če mi nismo vrhunski,
tudi vi ne morete biti!«
Meni je
vseeno. Merila so itak zblojena, kompleksi preveliki, avtomatizem samoumeven,
privilegiji v poplavi, nesposobnost vsakdanja zadeva…
V svetu
čvekavih drekačev in drekavih čvekačev je edina vrhunskost, ki šteje,
pokvarjenost.
Pri
majhnih so velike vsebine redke, pa toliko bolj moteče.
Prešeren
in Cankar se krohotata Golobu: »Med njimi je sleherno upanje predolgo, le
strahu je upravičeno biti.«
Že res,
da kultura k prepoznavnosti pripomore, a je res tudi to, da med amebami
prepoznavnosti ni pričakovati.
»Ljudstvo
ima vedno prav,« se sliši zdaj iz tega, zdaj iz onega kota, medtem ko »ljudstvo«
prizadevno kroži na hrčkovem kolescu zgodovine.
Ni komentarjev:
Objavite komentar