Preživel sem po-naše pregled…

Včeraj je imela sistematski pregled…

Kakor vselej, mi je »simpatičen« tisti njegov del, ki NAJ bi bil namenjen ugotavljanju otrokove razvitosti…

 

Znaš narisati krog, kvadrat?

Molčim. V nasprotnem bi povedal, da veliko debilov poznam, ki so se tega naučili.

 

Katere živali živijo v morju?

Molčim. Če morja nisi videl, ne moreš vedeti kaj to je, obenem – kljub temu, da so videli morje, so debili, še vedno, debili.

 

In podobna vprašanja, ki zmorejo ugotavljati samo to česa je bil otrok v »našem znanju« naučen, nikakor pa ne tega ali je, ali ni sposoben, ustrezno razvit.

 

Soka ne smeš piti, je sladek…

Molčim. Sladkor je postal sovražnik številka ena »sodobnega zdravstva«.

Zaradi sladkorja propadajo zobje… NI res! Propadajo zaradi krepko daljše živetvene dobe, kot je bila tista prvotno dana (trideset let), in zaradi neumivanja.

Sladkor redi… NI res, redita prenažiranje in premalo gibanja, obenem pa – sladkor krepi kri, povečuje moč delovanja možganov (kar pa, resnici na ljubo, sploh ni pomembno, še več, je bolje, da manj uspešno delujejo, možgani bebcev, že tako se samo s sranjem izkazujejo!)…

 

Ja, tisto, česar se dobesedno vsak bebec zmore naučiti, tisto je danes merilo… česa že, vklopljenosti v občo bebavost?!

 

Premolčal sem malodane ves pregled. Se drugače ne bi splačalo, vsaj tam ne, kjer je »zdravost« ugotavljana z njihovim »znanjem«, z njihovim delati-po-naše, pa čeprav si ta po-njihovo ne zasluži drugega kot – popolne odprave! In zaslužijo si je tudi oni, kakopak, pri čemer je tolažeče dejstvo, da dobesedno silijo, hitijo proti njej…

 

Sonko, ti naredim svež sok, sem jo vprašal, ko sva se vrnila domov.