Vzgoja v mlaki…

Kaj?! Da v mlaki nobene vzgoje ni?! Hm, dandanes vzgajajo paradižnik, čebulo, krompir, bentiš, čemu tudi o vzgojenih mlakarjih ne bi bilo moč govoriti?! Kakorkoli že…

 

Mlaka. In v njej krepko prevladujejo žabe. Pomotoma je par postrvi vanjo zašel, verjetno je ribi nek neodgovornež v zasmrajenost odvrgel. A pustimo to ob strani…

 

Mama-postrv in ata-postrv sta dobila podmladek. In, kakor je prav, sta začela mladike že od malega vzgajati. Po postrvje, kakopak, kako bi drugače…

 

Nerodna zadeva. Mama-postrv in ata-postrv učita povsem drugače, kakor je mladikam gledati in poslušati v okolju! Žabe drugače vedo, in njihovo je, bržčas, tudi pravilno, kako bi drugače, ko pa prevladujejo, in ko tudi pri žabah vedo, da vsi-vse-vedo, in ko je tudi pri žabah povprečje ne le normala, pač pa celo merilo, po katerem se je potrebno zgledovati?!

 

Kakopak, tudi žabe imajo svoje strokovnjake, in ko sta mama-postrv in ata-postrv svoje mladiče peljala k psihologom, sta slišala, da je sicer pravilno, to, da je naraščaj nekaj svojskega, vendar – če se ne bodo prilagodili, pokavke in pokavci, okolju, če ne bodo postali okolju enaki, se vanj dobesedno zlepili… hm, ja, kako naj rečem – težave bodo imeli, v vsem svojem živetju, ker jih bo okolje, ki ve, kako je edino prav, kot napačne zavračalo…

 

Mama-postrv in ata-postrv se nista ozirala na strokovna mnenja, nasprotno, otroke sta, še naprej, učila o tem, kako je pravilno, po postrvje, seveda. In ti otroci so bili iz dneva v dan v vse večjem razkoraku, kajti – vedeli so, da morajo upoštevati starša, njune besede, ne nazadnje so jima zaupali, po drugi strani pa je, na vsakem vodnem zamahu, neka buška priletela, iz žabjega okolja, bodisi besedna, bodisi drugače grda in boleča…

 

Da, prav mučile so se, te odraščajoče postrvi, doživljale, tako sproti, razne krivice, obsojanja, spotikanja, šikaniranja… pa nič čudnega ni, da so se v svojih mladih živetjih počutile vse bolj zagrenjeno, nesrečno, nemočno. V bistvu so tudi same vedele, no, bolj slutile, da imata mama-postrv in ata-postrv prav, a po drugi strani – vsi so jih odrivali, po žabje dospevali do nekih uspehov, do napredovanj, celo z lahkoto, medtem ko so se same z muko prebijale, ter sicer tudi uspevale, zahvaljujoč postrvjim sposobnostim in veščinam, a krepko počasneje in predvsem – z vsak dan večjo mero neke razočaranosti nad tistim kako-lepo-je-živeti…

 

Nekega dne so imele dovolj! Z nekom je treba razčistiti zadeve, so sklenile. Z žabami ne bodo, jih je le preveč, obenem pa – večina, menda, vselej ve, če drugega ne, pa ima vselej prav, potemtakem bosta starša poslušala! In tudi sta, s težavo ter z mnogimi vmesnimi globokimi vzdihi. Dokler se nista predala, pogoltnila vse očitke o njuni nepravilni vzgoji, in dvignila plavuti od vseh nadaljnjih poskusov…

 

Je vrag, v mlaki postrvi vzgajati!