Sili

Dve sili sta, ki se borita,

v trpljenje se steza njun boj,

v prvo krepko Si ovita,

a druga je da sem še Tvoj…

Te prva od mene odvrača,

življenje ji sploh ne diši,

ji druga načrte obrača,

ker mene, še vedno, želi…

Sploh vedeti tega ni dano,

če zmagal bo dan, ali noč,

je upanje slednje zlagano,

kdo ve, v čem krepkejša je moč…

Verjetneje, da prva zmaga,

za nek svoj, potreben ji, čas,

kljub temu pa še ne omaga

moj up, moja želja, moj glas…

Prav vse zgolj na novo se vije,

nikdar prej še nisem spoznal,

srce Tvoje še zame bije,

očitno sem nekaj Ti dal…

Ne, v čudeže sploh ne verjamem,

ker vse se po redu zgodi,

previdno v razmislek vzamem,

da volja pomagat hiti…

Brez volje nastopi predaja,

tako vsaj velja za telo,

na tem upanje mi vztraja,

čemu bi tako ne bilo?!

Čeprav… ja, čeprav vselej kaže,

nek kisel, čemeren obraz,

pa upam, da se mi le laže,

obenem pripravljen v poraz…

 

Ko res bi na svetu veljalo,

da največja moč je Srce,

sploh ne bi do tega peljalo,

da tu sem, a z mano ni Nje.