Dve
sili sta, ki se borita,
v trpljenje
se steza njun boj,
v prvo
krepko Si ovita,
a druga
je da sem še Tvoj…
Te prva
od mene odvrača,
življenje
ji sploh ne diši,
ji
druga načrte obrača,
ker
mene, še vedno, želi…
Sploh
vedeti tega ni dano,
če zmagal
bo dan, ali noč,
je
upanje slednje zlagano,
kdo ve,
v čem krepkejša je moč…
Verjetneje,
da prva zmaga,
za nek
svoj, potreben ji, čas,
kljub
temu pa še ne omaga
moj up,
moja želja, moj glas…
Prav
vse zgolj na novo se vije,
nikdar prej
še nisem spoznal,
srce
Tvoje še zame bije,
očitno
sem nekaj Ti dal…
Ne, v
čudeže sploh ne verjamem,
ker vse
se po redu zgodi,
previdno
v razmislek vzamem,
da
volja pomagat hiti…
Brez
volje nastopi predaja,
tako vsaj
velja za telo,
na tem
upanje mi vztraja,
čemu bi
tako ne bilo?!
Čeprav…
ja, čeprav vselej kaže,
nek kisel,
čemeren obraz,
pa
upam, da se mi le laže,
obenem
pripravljen v poraz…
Ko res
bi na svetu veljalo,
da največja
moč je Srce,
sploh
ne bi do tega peljalo,
da tu
sem, a z mano ni Nje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar