Je
jutro, in vsako zastavim,
da v
mislih se k Tebi odpravim,
s Teboj
sem prežet,
v tej
kletki ujet,
iz nje
pa se, kaže, ne spravim…
Ne
zmoreš, da bi vsaj slutila,
premočna,
zaenkrat, je Sila,
saj
vem, je prebrati,
da v
Tebi ostati
mi duša
je Tvoja pustila…
In
vidim, beseda ko greje,
pod vekami
Ti je topleje,
a brž
se zgodi,
ko
zrejo oči,
nobena
še malo ne šteje…
Pa
upam, da kmalu boš znala,
da tja
se boš, znova, podala,
kjer
tisti čutiti
podal
se je skriti,
in si
samo sebe pregnala…
Ja,
jutro v dan se razvlači,
in v
njem se prav nič ne drugači,
s Teboj
se vrti,
a Tebe
tu ni,
in up
se, še vedno, junači…
Ni komentarjev:
Objavite komentar