Z Marsa je farsa

Je življenje prava farsa,

nudi, da ti vzame,

včasih mislim, da sem z Marsa,

pa ni tukaj zame,

vse drugače, kot je treba,

da bi znalo biti,

res, zgrešena sem oseba,

mi je pojasniti…

 

Bojda polno je dobrote,

a vsak k sebi vleče,

so pošteni zgolj sirote,

ki jih dobro meče,

uvidevnost je odlika

neke teorije,

je sebičnost prevelika,

vedno boj svoj bije…

 

Jaz sem z Marsa, pa ni sile,

moja je napaka,

mečejo življenja sile,

vsaka name čaka,

moja krivda, moja hiba,

nisem tak kot drugi,

saj preneha tepsti šiba,

enkrat, ko si v trugi…

 

Do takrat pa, kakor vedno,

marsovsko bom vztrajal,

še naprej in še dosledno

svoj se sam podajal,

ja, na svetu tem, »sijočem«,

so težavna pota,

po katerih iti hočem,

v liku – idiota?!