Gledal
sem vale, nekdaj, z obale,
so se
drseči podali v ples,
zgodbe
številne v njih so pristale,
na vseh
poteh prek neštetih čudes…
Tiho,
nalahno so se razdali,
da napojili,
za hipec, so prod,
kdo ve
od kod vse so pripotovali,
z njimi
podajal sem se prav povsod…
Dolgo
jih nisem šel obiskati,
dano mi
ni, in, morda, več ne bo,
a so v
spominu mi znali ostati,
da
zmore gledati jih še oko…
Eh,
moji vali, bratje drseči,
takšen kot
vi, le v daljavo polzim,
ko pa
uspe mi nek prod svoj doseči,
se prav
enako, kot vi, izgubim…
Pa, kaj
bi tožil, takšna je dana,
pot v
neznano svoj davek ima,
čudežna
sreča je rada zlagana,
kadar
pa ni, se prav hitro konča…
Bratje
z gladine, vsakomur mine,
še dan
potone, vedno, v noč,
trpka
je ta, ki te vodi v spomine,
ko ti
izpije, do konca, vso moč…
Ni komentarjev:
Objavite komentar