Sam, tako vražje sam…

Nikoli nisi bil sam in nikoli ne boš sam,

zapisala si, maloprej, z daljave,

saj vem, kaj si hotela reči, dobro te poznam,

a kaj, ni tu goreče te, sanjave…

 

Pogrešam tvoj objem, dotik, pogrešam tvoj poljub,

pogrešam, da ob meni rabiš stati,

pogrešam, da sem ti potreben, zaželen in ljub,

da tebi zmorem pota tlakovati…

 

Pogrešam tvoj pogled mehak, pogrešam srečen glas,

nikogar, če se še tako oziram,

le mačka dva, in cucka dva, ob njih pa še en jaz,

to vse je, kar v tej samosti razbiram…

 

Vem, da sem v mislih ti, in v srcu, dušo ti toplim,

in veš, da ti v mene si se dala,

a kaj, ne vidim več nasmeha, da v njem poletim,

in jutra, da oba bi vanj vstala…

 

Vem, sem na varnem, vem da nosiš me, povsod, s seboj,

in prav enako je s teboj v meni,

a kamorkoli gledam, jasno v hipu je, takoj,

so prazni moji upi, nebogljeni…

 

Na celi fronti sranje zgolj, sem sam, prekleto sam,

ja, lajša to, da rabiš me topliti,

a veš, bližino druge vrste boljšo jaz poznam,

in v njej hitiš v objemu se priviti…