Ne vem, zares ne vem

Ne vem, čemu tako se zdi,

da kamorkoli že dospem,

kjer kradel sonce bi megli,

korake si zatrem,

čeprav se vleče pot strmo,

pa neke silne gneče ni,

se vedno našel bo nekdo,

da v spotik hiti…

 

Nikdar hotel med prve stat,

nikdar v mogočne se podat,

kar znam, to znam, ne zmore vsak,

že to je slab predznak,

med prvimi je redko vešč,

mogočen pa preveč je ješč,

ne vem, sem koga strahoval,

že ker sem se podal?!

 

Počnem, pač, to, kar znam počet,

kar me početi veseli,

dovolj mi je, ko smem dospet

do truda, ki rodi,

nikomur nisem še jemal,

in sploh ne vem, kaj bi mu vzel,

že s tem, kar sem hotel in dal,

zadostno sem vesel…

 

Ne, spredaj mi preveč smrdi,

enako se drugod mi zdi,

pa sploh nikdar ne rinem tja,

do koder vsakdo zna,

od nekdaj že imam svoj spev,

in nekaj znanja sem ujel,

čemu bi me vodila pot

tja, kamor sili trot?!