V tekočem teče

Svet nikdar se ne ustavi,

vselej se razkraja,

ko se v neko novo stanje,

v nedogled, podaja,

ni ničemur v naravi

celo večnost biti,

s tem, ko čas po vrsti žanje,

novo gre roditi…

 

Novo sonce in vesolje

v prejšnjem se rojeva,

za trenutek ne odlaša,

prav nič ne okleva,

tudi ko sem slabe volje

prav nič ne pomaga,

dan ničesar ne odnaša,

novo le nalaga…

 

Se menjavajo planeti,

razne dimenzije,

ni, da meni ne prisveti,

vsaj da tožnost skrije,

itak ni mi večnost šteti,

kar je prava sreča,

slej ko prej sme dotrpeti

duša mi boleča…