Svet
nikdar se ne ustavi,
vselej se
razkraja,
ko se v
neko novo stanje,
v
nedogled, podaja,
ni
ničemur v naravi
celo
večnost biti,
s tem,
ko čas po vrsti žanje,
novo
gre roditi…
Novo
sonce in vesolje
v prejšnjem
se rojeva,
za
trenutek ne odlaša,
prav
nič ne okleva,
tudi ko
sem slabe volje
prav
nič ne pomaga,
dan
ničesar ne odnaša,
novo le
nalaga…
Se
menjavajo planeti,
razne dimenzije,
ni, da
meni ne prisveti,
vsaj da
tožnost skrije,
itak ni
mi večnost šteti,
kar je
prava sreča,
slej ko
prej sme dotrpeti
duša mi
boleča…
Ni komentarjev:
Objavite komentar