Danes zajca v trgovini ujameš…

Pred skoraj sto dvanajstimi leti (kmalu bo toliko, letos, štirinajstega decembra) je norveška odprava, z Amundsenom na čelu, osvojila južni tečaj, najjužnejšo Zemljino točko, ležečo na Antarktiki. Odprava je za pot do tečaja potrebovala dva meseca, za prevoz opreme so uporabljali sani s pasjimi vpregami, potovali pa so v tamkajšnjem zimskem času, in pri temperaturah skorajda minus šestdeset stopinj…

Mimogrede, v tamkajšnjem poletnem času se najvišje temperature gibajo nekje med minus dvajset in minus trideset stopinj…

 

Kar nekaj odprav je bilo, ki so se po isti poti podajale, in so, večinoma, končale neuspešno, tudi ali celo s smrtnimi žrtvami. V »novejših« časih je zadeva postala enostavnejša, in so se mnogi »novejši« raziskovalci odpravljali po Amundsenovi poti bodisi z zračno podporo, bodisi ustrezneje opremljeni, tako tehnološko, kakor tudi po vprašanju oblačil, prehrane…

 

Osebno še nikdar nisem izkusil tako nizkih temperatur, in jih tudi hotel ne bi. Zlasti ne tako, da bi se dva meseca z njimi spopadal, speč v šotoru! Sem sicer že imel priložnost, da sem spal v šotoru, sredi lepo pobeljene pokrajine, v času vojaščine, in si škornjev niti sezuval nisem, prek noči, kajti – tisti, ki so naredili to napako, so imeli zjutraj težave pri obuvanju, težko je namreč obuti – zmrznjeno obutev…

Najnižja temperatura, s katero sem se soočal, prek dneva, celo izjemno lepega dneva – sinje modro nebo, sonce, na-polno-sije, sneg se blešči v svoji belini, in škriplje pod korakom – je bila minus petintrideset stopinj. K sreči ni bilo vetrovno, ob vetru, močnem, bi me namreč dobro prezeblo, kljub temu, da sem bil oblečen kot »medved«…

Edino, česar nisem mogel zaščititi, so bila lica. Saj sem dal, na začetku, šal prek ust in nosu, a kaj, ko je hitro zmrznil, od sape, katero sem izdihoval, pa je bolj neprijetno deloval, kot da bi koristil. In pomnim, dihal in izdihoval sem skozi nos, da v grlo ne bi mrzlega zraka zajemal, in po nekem enournem sprehodu sem v hišo stopil prekrit s kepami ledu, ki so se zalepile prek brade – vsakič, ko sem izdihnil, je izdihnjeno v hipu začelo zmrzovati, in se ni dvigovalo navzgor, pač pa se spuščalo navzdol, na brado, se poleglo in malodane takoj v led spremenilo. In…

Ko sem dospel v hišo, je bilo v njej sedemnajst stopinj, a se je meni zdelo, kot da sem sredi poletja!

 

Da, minus šestdeset, dva meseca, spanje v šotoru, in tveganje, skorajda na vsakem koraku, da zastavljeno končaš s smrtjo, lastno, kakopak… kaj meniš, so to počeli tisti da-mi-je-čim-lepše-živeti?! Ali, morda, neki »nesposobneži«, ki zase niso znali ustrezneje poskrbeti, neki celo »bedaki«, ki so menili, da se bodo, zlahka, sprehodili do cilja, in nazaj, poplačani z gorovjem zlata?! In, predvsem – kaj meniš, do kod bi danes »svet« segal, ko nekih amerigov, kolumbov, polov, amundsenov, skotov… ne bi bilo?!

 

Da, verjel, ali, pač, ne, ampak – ko bi bil razvoj odvisen od vseh da-mi-je-čim-lepše-živeti… še danes, votlina, gorjača in teci za zajcem, da od lakote ne boš končal!