Vsak
dan se vrne domov poln blata. Na podplatih obutve se mu ga vsaj za kilogram
nabere, in tudi sicer je ves z njim zapacan, od-pete-do-glave, oblačila so
blatna, roke, obraz…
Niti
sezuje se ne, ko stopi v svoje bivališče. Najprej se poda v stranišče, da
odtoči, potem v kuhinjo, da prigrizne, nato pa v dnevno, da se udobno na kavč
zlekne. Nesezut, kakopak, nepreoblečen, neumit. In povsod za seboj blato pušča…
Ležeč
na kavču se jezi na ženo, češ kako le je lahko stanovanje tako umazano, povsod
je blato videti! On bi rad v čistem živel, in ve, da je moč očistiti do
čistosti, ve, da bi bilo lepše, boljše, ko ne bi vsepovsod pogled blata
razkrival…
Meniš,
da je nekaj narobe, z njim, ki maže, obenem čisto pričakuje, zahteva?! Misliš,
da bi moral iti k zdravniku, da se pogovori z njim, mu svetuje?! Ne nazadnje –
meniš, da sploh obstaja možnost pomoči, temu blatnemu, ki s samim seboj vse
krog sebe (o)blati?! In – meniš, da je čuden, predvsem pa sila redek primer?!
Bom
najprej odgovoril na izkazana vprašanja.
Da, prav
imaš, dejansko je nekaj narobe, s tem tipom!
Ne,
napak meniš, nesmiselno bi bilo, ko bi se kamorkoli po pomoč podal, kajti ni mu
moč, nikakor in zlasti ne trajno, pomagati!
Da, je
čuden, v človekovih očeh, a obenem povsem mu razumljiv, takrat, kadar ga
(s)poznaš… in ne, niti slučajno ni redek primer, pač pa povsem preprosta
običajnost, vsakdanjost!
Zdaj pa
še »prevedem«, da se ne boš čudil zapisanim odgovorom, in pred tem pojasnim, da
je blato samo prispodoba…
Benti
nad obstoječim svetom, ni mu všeč tak, kakršen se izkazuje… želi si, bojda,
lepšega sveta, ve, baje, da bi znal biti, celo prepričan je, da bi moral biti
drugačen, lepši, boljši… obenem pa se redno, in vedno, ravna po tistem vsi-tako-počnejo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar