Rad bi v čistem živel…

Vsak dan se vrne domov poln blata. Na podplatih obutve se mu ga vsaj za kilogram nabere, in tudi sicer je ves z njim zapacan, od-pete-do-glave, oblačila so blatna, roke, obraz…

 

Niti sezuje se ne, ko stopi v svoje bivališče. Najprej se poda v stranišče, da odtoči, potem v kuhinjo, da prigrizne, nato pa v dnevno, da se udobno na kavč zlekne. Nesezut, kakopak, nepreoblečen, neumit. In povsod za seboj blato pušča…

 

Ležeč na kavču se jezi na ženo, češ kako le je lahko stanovanje tako umazano, povsod je blato videti! On bi rad v čistem živel, in ve, da je moč očistiti do čistosti, ve, da bi bilo lepše, boljše, ko ne bi vsepovsod pogled blata razkrival…

 

Meniš, da je nekaj narobe, z njim, ki maže, obenem čisto pričakuje, zahteva?! Misliš, da bi moral iti k zdravniku, da se pogovori z njim, mu svetuje?! Ne nazadnje – meniš, da sploh obstaja možnost pomoči, temu blatnemu, ki s samim seboj vse krog sebe (o)blati?! In – meniš, da je čuden, predvsem pa sila redek primer?!

 

Bom najprej odgovoril na izkazana vprašanja.

Da, prav imaš, dejansko je nekaj narobe, s tem tipom!

Ne, napak meniš, nesmiselno bi bilo, ko bi se kamorkoli po pomoč podal, kajti ni mu moč, nikakor in zlasti ne trajno, pomagati!

Da, je čuden, v človekovih očeh, a obenem povsem mu razumljiv, takrat, kadar ga (s)poznaš… in ne, niti slučajno ni redek primer, pač pa povsem preprosta običajnost, vsakdanjost!

 

Zdaj pa še »prevedem«, da se ne boš čudil zapisanim odgovorom, in pred tem pojasnim, da je blato samo prispodoba…

 

Benti nad obstoječim svetom, ni mu všeč tak, kakršen se izkazuje… želi si, bojda, lepšega sveta, ve, baje, da bi znal biti, celo prepričan je, da bi moral biti drugačen, lepši, boljši… obenem pa se redno, in vedno, ravna po tistem vsi-tako-počnejo!