Če
srečaš človeka…
v dlani
ga nosi, prek morja peščene puščave,
ne daj,
da mu sonce obličje izseka,
ne daj
mu na tla, med podobe goltave,
kot kapljico
bistro, kot ščepec neba,
kot up
za drugačno podobo sveta…
Če
srečaš človeka…
planet že
ječi, ko prek njega preliva
v razkroj
zgolj smrdljiva se reka,
da
maže, da ruši, bregove spodriva,
pa bodi
mu steber, pred slabim ga brani,
in s
srcem nenehno ga hrani...
Verjemi,
ob njem šele zmoreš spoznati
za čem
hrepeneti je, v kaj verovati,
ob njem
ti posvetijo zvezde, blesteče,
ob njem
ti dospet do trenutkov bo sreče!
Še v bolu,
ki nosi vsakdanjost ga spak,
ti smer
bo budil, in ti lajšal korak.
Ni komentarjev:
Objavite komentar