Kot ščepec neba…

Če srečaš človeka…

v dlani ga nosi, prek morja peščene puščave,

ne daj, da mu sonce obličje izseka,

ne daj mu na tla, med podobe goltave,

kot kapljico bistro, kot ščepec neba,

kot up za drugačno podobo sveta…

Če srečaš človeka…

planet že ječi, ko prek njega preliva

v razkroj zgolj smrdljiva se reka,

da maže, da ruši, bregove spodriva,

pa bodi mu steber, pred slabim ga brani,

in s srcem nenehno ga hrani...

Verjemi, ob njem šele zmoreš spoznati

za čem hrepeneti je, v kaj verovati,

ob njem ti posvetijo zvezde, blesteče,

ob njem ti dospet do trenutkov bo sreče!

Še v bolu, ki nosi vsakdanjost ga spak,

ti smer bo budil, in ti lajšal korak.