Talent…

Nekaj časa nazaj, ne vem kdaj, sem, med brskanjem skozi različne TV programe, za nekaj minut naletel na Slovenija-ima-talent, in ugotavljal…

 

Predvsem to, da ne razlikujejo med nadarjenostjo in posledicami dela. Potemtakem vsaj o prvem ničesar ne vedo. Skušam pojasniti…

 

Če ti je Narava dala glas, to še NE pomeni, da si tudi nadarjen/a za pevca oziroma pevko. Lahko postaneš zgolj – »pevec« ali »pevka«…

Brelu je Narava dala dokaj nesimpatično osnovo, ko bi ga po njegovem glasu kupovali, bi umrl od lakote! A je bil, kljub temu, pevec, glasbenik, in to velikega formata, svetovno gledano, zaradi tega, ker je bil dejansko nadarjen za glasbo…

 

Po-notah-peti, posnemati vse poprejšnje posnemovalce, biti jim malodane enak… to ni izkaz nadarjenosti, pač pa samo dela, in ničesar drugega. To je, vsaj zame, običajno »petje«, pri katerem drugi (neke okoliščine, pač) odločajo o njegovi uspešnosti. Taiste note zapeti povsem drugače, v izvirni neki podobi, ne da bi s tem okrnil prvotno zamisel, pač pa ji, nasprotno, celo pridodal, jo na neki drugi ravni zaokrožil – to pa je nadarjenost! Skratka…

 

Nadarjenost se izkazuje v zmožnosti improvizacije, v spontanosti, ki se, kljub temu, da se sprotno, malodane »sama od sebe« izkazuje, izkaže kot dobra, odlična, vrhunska… in se ne izkazuje v nekem drilu, pri katerem je predvsem od količine vloženega truda odvisna končna podoba. Izkazuje se skozi tisto »malenkost«, o kateri obča nezmožnost ničesar ne ve, »malenkost«, katero sam nekako takole pojasnim: vsak pianist zmore slediti opredeljeni mu glasbi, tega se je, ne nazadnje, tudi učil, in naučil, a med vsemi pianisti obstaja en sam Pogorelić (resnici na ljubo: obstajajo tudi neki drugi, njegovemu načinu živetja z glasbo podobni), ki sicer tudi zna (celo mora) brati note, in jih upoštevati, a mu te note, glasba, katero igra, tečejo skozi žile, z njimi, zanje in skoznje dejansko živi, jim sebe dodaja, ne kot nekega priučenega obrtnika, pač pa kot umetnika občutenosti.

 

Da, da, ogromno »talentov« je gledati, prek teh in podobnih oddaj, čeprav – ko bi jih neka dežela vsaj delček toliko imela, tistih pravih, seveda, bi bilo v njej marsikaj popolnoma drugače…