Kos

Je na sam vrh se dal,

pogled gre v dalj z drevesa,

in že takoj je tkal

prijetnost za ušesa…

 

Krasi ga pester spev,

za hipec ni v zamudi,

večer bo vanj odel,

dokler se ne utrudi…

 

Od kljuna mu leti,

pa kakšne melodije,

v njih zares živi,

v njih se ves razkrije…

 

V kotičku klop in jaz,

ni kaj, le poslušati,

medtem ko čez obraz

se mrak je jel podati…

 

In njega je pregnal,

temačno ga odžene,

ko dan bo nov vstal,

pa pride spet do mene…