Dan,
Malčica moja mila! Bi te že prej pozdravil, a kaj ko…
Pol ure
sem, danes, potreboval, samo pol ure. Vstal, najprej cucka spustil ven, na
odlulanje in odkakanje, mačkoma vrata odprt, da sta do hrane dospela, nato
očistil kurišče, in spraznil, po treh dneh, posodo za pepel. Ter zakuril,
zgoraj, seveda.
In,
sproti, še računalnik zagnal. Je že v častitljivih letih, pa nekaj več časa
potrebuje, preden ga je moč uporabljati…
Ko sem
prišel dol, s košaro za drva, in z vedrom, polnim pepela, sem najprej pepel
stresel, k eni od včeraj posajenih sadik. Nato sem cuckoma postregel, z njunim
zajtrkom, potem pa šel v kuhinjo. Pristavil sem kavo. Na plinskem ognju voda
kar nekaj časa potrebuje, da zavre. Med tem, ko sem čakal, da zavre, sem
očistil kurišče v štedilniku, spraznil, tudi, posodo s pepelom (te, mimogrede,
lep kupček čaka, tam, kjer nenehno razkopavaš, s svojo »kapko«), nato pa tudi v
kuhinji zakuril. In – voda še ni začela vreti, pa sem…
Šel
izpraznit nabiralnik. Tvoje pošte danes ni bilo, samo položnica, in bančni
izpisek. Pa trikrat sem košaro, polno drv, v kuhinjo nanosil, in jo v četrto
napolnil, da jo, ko se odpravim, gor odnesem. In je voda, tačas, že zavrela.
Tako da
– ja, kar nekaj sem postoril, danes, v pol ure. In je šlo zlahka, to početje,
čeprav…
Ko bi
bila tu, bi za to, da porečem »opravljeno je«, potreboval vsaj trikrat več
časa. Tvoja pomoč, sicer meni tako simpatična, in ljuba, zna v dolgotrajnost
seči. Nenehno si pod nogami, pa moram, bolj kot na ostalo, nate gledati,
paziti. In se, tu in tam, »razjezim«, ko se postaviš natanko tja, kjer zmoreš,
v najboljši možni meri, preprečiti, to, da bi opravil, kar sem se opraviti
zadal, a, kljub temu – vse, kar počnem, vsak trenutek, v bistvu, tega, kar, in
kakor obstajam, je, ko si z menoj, neprimerno lažji, lepši, svetlejši, predvsem
pa - sonca poln!
Da,
Malo moje, brez tebe je lažje-težje!
Ni komentarjev:
Objavite komentar