Ničesar ne znam…

Ničesar ne znam, in sploh ne umevam,

le – kar izkazujem, to tebi ni moč,

zato pa si v čredi, dočim jaz samevam,

ti sebe ne najdeš, jaz sebe iščoč…

 

Menda sva podobna, celo si enaka,

ubogo mravljišče, njegov širen svet,

si sebi pravilen, a meni napaka,

ti dano je biti, nikdar poletet…

 

Če stopiš na prste, ni neke razlike,

le mravljicam drugim poseben se zdiš,

od zgoraj vse majhne, enake do pike,

in zlahka ponese jih sleherni piš…

 

Ničesar ne znam, pa vselej le iščem,

dočim tebi v zibel domet tvoj je dan,

ponosen si, zlahka, nad svojim prgiščem,

četudi, uborno, je dano v zaman.