Ne, ne,
nisem »spirit(ual)ist«, prav nikakršnih seans ne izvajam, le, priznam, z
določenimi informacijami, pač, nisem na tekočem.
Klical
me je brat. In me vprašal, če vem, da je najin oče napisal spomine, in, če,
morda, vem, kje se ta rokopis nahaja.
Pojasnil
sem mu, da za nek očetov rokopis vem, in da sem že leta nazaj, dolgo je tega,
govoril z založnikom, ki naj bi mu zagotovil knjižno podobo. Ko, pač, zadeva
pride na vrsto…
Po
nekem prigovarjanju in pregovarjanju, predvsem o tem, če bo zadeva sploh
kdajkoli vrsto dočakala, je brat menil, da je bolje, če rokopis »leži« pri
meni, kot pri nekomu drugemu. In mi je povedal, da je oče, baje, imel željo, da
bi ta rokopis, še preden bi knjiga postal, prišel v moje roke, pa da bi ga jaz
pregledal, po potrebi tudi dodelal. Ne vem, resnično ne vem tega, kaj vse je
moj oče komu rekel, vem pa, da meni takšne svoje želje nikoli ni izrazil.
Obenem pa…
Predelati,
dodelati… v kolikor je mišljen, pod tem izrazom, nek jezikovni pregled, po
potrebi tudi odpravljanje manjših napak, neko lektoriranje, potem bi še videl
smiselnost tovrstne želje. V kolikor pa je mišljena dodelava same vsebine,
potemtakem zapisanih spominov, pa niti pod razno ne sebe, ne kogarkoli drugega
ne vidim na položaju upravičenosti takšnega poseganja, kajti – kako, za vraga,
naj jaz več vem o spominih, o pomnjenju mojega očeta, kot je to vedel on,
takrat, ko je spomine zapisoval?! Kako naj vem, tudi, ko bi poznal določene
stvari, kaj je namenoma, iz nekega razloga, pač, izpustil, ali pa čemu je
povsem drugače zapisal, kot bi jaz, po lastnem videnju zadeve?!
S
takšnim poseganjem v očetove spomine, besedilo še zdaleč ne bi bilo več podobno
– očetovim spominom, pač pa bi postalo neka (z)mešanica očetovih in mojih
spominov!
Kakorkoli
že, v kasnejši popoldanski uri, sem poklical založnika. Poznava se, že
desetletja dolgo, je, nekoč, tudi neko mojo knjigo založil.
Klicu
se je odzvala neka ženska. Za razliko od mene, ki se imam navado predstaviti,
se mi ni predstavila, tako da vem le to, da je neka ženska, in da je z
založnikom na nek način povezana.
Ko sem
ji povedal, da želim dotičnega možakarja, mi je povedala, da je – septembra dva
tisoč dvajsetega umrl…
Rokopis,
očetov, leži v nekem gorovju ostalih rokopisov. A mi je ženska obljubila, da mi
ga bo, če, slučajno, nanj naleti, poslala.
In bo
brat zadovoljnejši, bo zadeva »ležala«, in prah nabirala, pri meni, ne pri
pokojnem založniku. Velika razlika… vsaj v odnosu do očeta, in njegove želje,
da bi spomine izdal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar