»Gledam vas…«

»Gledam vas, kako se po cele dneve igrate s hčerkico in se čudim, kako to zdržite…«

 

Eh, dragi moj, verjetno sem edini, na vsem svetu, kateremu je življenje moje Male pomembnejše od njegovega. Edini, ki se ji nikoli ne bo (z)lagal, ko ji bo resnica vodila pot skozi življenje. Edini, ki ji bo v oči povedal tako dobro, kakor tudi slabo, natanko tako, kot si bo zaslužila slišati. Edini, ki pred njo nikogar drugega ne bo postavljal, in zlasti ne nekih mednožij, in nekega lastnega ugodja. Edini, ki se ji nikdar ne bo s sprijenostjo izkazal, predstavil, ki v ničemer njenega odraščanja, njenega življenja ne bo ogrozil. Edini, zaradi katerega nikoli ne bo potrebovala rdeti od sramu, povešati pogleda ob omembi njegovega imena. Ja, zdržim, ker moram zdržati, ker mi je njeno zadovoljstvo na prvem mestu, in me vsak njen padec, vsaka njena bolečina boli še krepko bolj, kot boli njo. Pa ne morem sedeti, gledati kako skače naokoli, sama… medtem ko bi sam po telefonu, na primer, komuniciral, pa nekim svojim »ljubicam« svojo »ljubezen« sporočal, in stike z njimi dogovarjal. Ne vem, morda mi je to še toliko lažje početi, ker nikdar v življenju nekih »ljubic« niti želel nisem, niti imel… sem vselej človeka iskal, in se kurbarije na daleč izogibal! Obenem pa…

 

Moji otroci, njih človečnost, čistost, so vse, kar mi je od življenja še ostalo, pa – le komu naj bi se posvečal, če ne prav njim?!