»Je tako namočilo…«

Maloprej sem, zaenkrat, prekinil s košnjo. Je postalo, na osončenem, vsaj meni, že preveč toplo…

 

In sem poklical možakarja, s katerim sva bila dogovorjena, da mi bo danes drva pripeljal, da izvem čas njegovega prihoda, da vem, če se mi splača, do takrat, neko drugo delo zastavit, pa sem izvedel, da »je tako namočilo, da pred koncem meseca ničesar ne bo…«

 

Tako je namočilo?! Res?! Ej, možakar, na istem področju živiva, in prav dobro vem, kako je namočilo! In še bolje vem, da za to, namočeno, niso potrebni trije tedni sušenja, pa – kaj ko bi mi raje po resnici povedal?! Denimo, da imaš neke druge načrte. Ali pa je, kdo bi vedel, resnica tako boleča zadeva, da je ne kaže pretirano uporabljati?!

 

In sem se »odjezil«, na hitro, zamahnil z roko, češ bo-že. Ter začel razmišljati o tem, da bi, spet, spremenil režim košnje, da bi, v času, ko zna sonce žgati, določene površine samo enkrat mesečno pokosil, ker – trenutno je trava visoka največ petnajst centimetrov, in vsaka košnja mi vzame približno enako število ur, in moči, obenem pa me stane vsaj dvajset evrov, vsakokratno košenje, toliko mešanice porabim, in toliko nožev moram zamenjati. Hkrati pa je glava kose že dodobra načeta, od raznega kamenja, ki, zlasti zahvaljujoč krtom, pridno na površje dospeva, in poleti, ko v stik z nožem pride, pa vsakokrat, ko koso poženem, upam, da bo vzdržala, še tisto košnjo, ter odlašam z nakupom nove glave. In se vse bolj nagibam k temu, da bom redno, takrat pač, kadar Male ni tu, pokosil samo tiste površine, ki so malodane nujne za njeno veselje, dočim se bom preostalih samo enkrat mesečno loteval… vsaj ta čas, ko trava, zaradi sonca, in temperatur, nekoliko počasneje raste…

 

Perilo je že suho, pobrano, zloženo in pospravljeno. Izjemoma sem si tudi drugo kavo skuhal. Po njej se bom podal nekim trtam poletno frizuro urediti, in jih, spet, povezati. Potem pa… stvar navdiha, in predvsem trenutnega razpoloženja. Ki se mi danes, še vedno utrujenemu, bolj v lenobnost usmerja, a mu lenarjenja, vsaj v celoti, ne bom dopustil. Je preveč dela, ki kliče, in zgolj en par, moj, rok, ki se z njim pečajo.