Svoje
grehe na lastnih plečih nosim, tuje drugim prepuščam, za tiste, ki bi se nad
moje otroke skušali (z)valiti, sem pa tudi »meč potegniti« pripravljen…
So, ki
nikdar otrok ne bi smeli imeti! Ne vem, morda sem med njimi tudi jaz, kajti
preveč me bolijo bolečine mojih otrok, preveč me njihove skrbi skrbijo, preveč
me njihova bodočnost skeli, predvsem pa sem eden tistih, redkih, staršev, ki
nikdar niso čakali na to, da jim otroci zrastejo, in se odselijo, osamosvojijo,
pa da bi sami lahko, znova, »svoja življenja živeli«…
Grešil
sem, ko sem vzgajal, zelo grešil! Vzgajal sem namreč v to, da otroci gradijo
lastno voljo, lastne odločitve, da nikdar ne podlegajo nekemu občemu, »javnemu«
mnenju… vzgajal sem v načelnost, iskrenost, poštenost, v to, da v oči poveš,
kar imaš za povedat, in da niti za milimeter ne odstopiš od tistega, za kar
veš, da je prav, dopustno, moralno.
Vzgajal
sem v uvidevnost, nesebičnost, negoltavost… vzgajal sem, v bistvu, za svet,
kakršnega ni, obstaja zgolj pri posameznikih, in v nekih sanjah, iluzijah,
takisto posameznikov, medtem ko morajo moji otroci odraščati v okolju, ki se
popolnoma drugačno, celo nasprotno mojemu vzgajanju izkazuje! In sem jim, tudi
s to, svojo, vzgojo, na nek način otežil pot skozi življenje, kajti pošteni se
prebijajo med prilagodljivimi, nepoštenimi, čisti med prodajajočimi se,
umazanimi, moralni med… pustimo izraz ob strani, itak mi premnogi zamerijo,
kadar besede drek, gnoj, izmeček… in podobne… uporabim!
Ne
potrebujem, in ga nikoli nisem, policaja, da bi nad mojimi ravnanji bedel, znam
sam vedeti, kaj smem, in česa ne. Ne potrebujem tožnika, samemu sebi zmorem
nikoli ne-oprostiti morebitne spodrsljaje, do katerih ne bi smelo priti, a je,
morda, do njih prišlo. Ne potrebujem sodnika, za vse, kar sem zagrešil, pa
čeprav je bilo v dobrobit drugih, in ne v mojo, usmerjeno, sam nosim posledice.
In se znam, ter zmorem, brzdati, se »nazaj držati«, to, ne nazadnje, vse svoje
življenje počnem, čeprav – ko bi mi otrok umiral od lakote, bi (u)kradel, da ga
nasitim. Ko bi mu neko nezasluženo, vsiljeno trpljenje pretilo, nič krivemu in
dolžnemu, takrat pa bi, in bom, če tako nanese, »meč potegnil«, in sekal, v
levo in v desno, z njim, dokler mi ga bo moč v rokah držati, in ne meneč se za
vse ostalo, tudi za tisto ločnico med prav in ne-prav ne. Pač, v skladišču moje
vesti je večina prostora praznega, pa lahko še kak greh sebi pridodam, dokler
obstajam. Zlasti, ker ne bo v moj dobrobit usmerjeno moje početje, pač pa v dobrobit
drugega, denimo otroka. Moji otroci so mi nekaj svetega. Pravzaprav mi je sveto
tisto, iz česar so sestavljeni, tvorjeni – dobrota, poštenost, uvidevnost…
človečnost! Ja, tako drugačni so od vseh ne-bodi-kot-drugi…
Ni komentarjev:
Objavite komentar