Kako »nerodni« so…

Izjemno »nerodni« so, s svojimi NEzmožnostmi mišljenja, čustvovanja in, posledično, ravnanja.

Izjemno »nerodni« so, s svojim NEvédenjem o vsebinah in pojmih.

Izjemno »nerodni« so, ko uporabljajo človekov jezik, in v njem besede, ob katerih izkazujejo, da NE vedo niti o čem, niti kaj govorijo.

Sicer pa so, na žalost, rodni…

 

»Vse (vsakogar) je treba spoštovati.«

»Avtoritete je treba spoštovati.«

»Pravila, zakone je treba spoštovati.«

»Naravo, kruh, ogenj… je treba spoštovati.«

 

V nekaj točkah bom obdelal to, kar sem si v obdelavo zastavil, pri čemer pred tem razčlenjevanjem zapišem samo to: bolj kot »spoštujejo« z jeziki, bolj svojo NEzmožnost biti-spoštljiv izpostavljajo!

 

1.      V njihovih govoričenjih je že tako večinoma sama šara, besedna, sam klump, pa ni nič čudnega, da se tudi pri tem »treba je spoštovati« odvečnost izkazuje, kajti…

… če-je-treba-spoštovati-VSE… čemu je potem potrebno posebej omenjati pravila, zakone, Naravo, kruh, ogenj… ko pa to že samo po sebi med ta »vse« sodi?!

… če-je-treba-spoštovati-vsakogar… čemu mi potem omenjaš, da je-treba-spoštovati-avtoritete, ko pa taiste »avtoritete« neizogibno sodijo med ta »vsakogar«, ali pa, če obrnem – če je-treba-spoštovati-avtoritete, ker so te »avtoritete« tebi, bebcu, »nekaj posebnega«, potem me zanima, čemu bi moral »spoštovati« tudi vse ostale, ki NISO »avtoritete«, potemtakem so NIČ-posebnega?!

Tako, to je bilo malček zgolj za šalo, vendar za takšno, ki, čeprav kot šala, o nelogičnosti bebavosti govori.

 

2.       Kaj je spoštovanje?! V prvi vrsti gre za vrsto (podobo, obliko) ČUSTVOVANJA, v drugi pa za moralno kategorijo, za način, na katerega se izkazujem v odnosu do tistega, katerega (ne)spoštujem.

Tisto, kar spoštujem, mi je všeč, tako všeč, da si tudi sam želim z vsaj podobnim izkazovati.

Če se želim tako izkazovati, potem moram temu ustrezno tudi početi, se temu ustrezno ravnati, pa – če spoštujem dobroto (pridnost, poštenost…), na primer, potem moram pozabiti na lastno sebičnost, se naučiti odpovedovati se lastnim željam in potrebam ter, posledično, tudi sam biti dober (priden, pošten…).

Če nekaj spoštujem, takrat taisto tudi UPOŠTEVAM, mi je potemtakem VODILO lastnih ravnanj, in MERILO njih uspešnosti. Mi je VZOR, če drugače zapišem.

 

Sila »nerodno« je, med občimi »nerodnimi«, kadar je »avtoriteta« pojmovana v podobah moči (odločanja), neke funkcije ali položaja, in kadar je ta moč, funkcija, položaj… krepko vrednejši od tistega, ki ga zaseda! Kar je običajna praksa, med prevladujočo nagonskostjo.

Sila »nerodno« je, med občimi »nerodnimi«, kadar MORAM spoštovati nekega predsednika-česarkoli, pa čeprav je le-ta povsem običajna NEmoralna spaka… kajti v takšnem primeru spoštovanje NE more več biti MORALNA kategorija, pač pa je zgolj običajno izkazovanje stanja, v katerem spoštovanja NE vredni »spoštujejo« - spoštovanja NEvredne… v bistvu »spoštujejo« vse tisto, s čemer le-ti zmorejo razpolagati, s pozicij DOMNEVNIH avtoritet!

 

3.       Če je spoštovanje oblika čustvovanja, in tudi je, potem me zanima – od kdaj pa je TREBA čustvovanja občutiti?! Sam sem napreč prepričan v to, da se čustvovanja SAMA od sebe porajajo, povsem spontano… če se imajo IZ ČESA porajati, seveda. Potemtakem je čustvovanja NEUMNO zapovedovati… če jih že, skozi »svojo« sila »civilizirano« tradicijo, versko, in tudi »vzgojno«, omejujejo, prepovedujejo (npr. za dečka/moškega ni primerno, da se joče)!

Da, besedo »treba« je namreč moč razumeti kot tisti »moraš«, kadar pa nekaj MORAM, takrat nimam na voljo izbiranja, takrat NE smem po lastni volji ravnati, takrat NE morem biti SUVERENO bitje, ki bi samo o svojih izkazovanjih odločalo… kakor, posledično, tudi skupnost, ki je iz meni enakih sestavljena, NE more biti suverena karkoli-že, lahko tudi država!

 

4.       Spoštovanje je vezano na VSEBINO, NE na formo, oziroma, če drugače zapišem: NE morem spoštovati nekih pravil, zakonov, funkcij… kajti gre SAMO za besede, ki o nečem govorijo… pač pa lahko spoštujem tisto, o čemer NAJ bi te besede govorile, za kar NAJ bi si prizadevale, pa ne spoštujem zakonov, pač pa spoštujem PRAVIČNOST (poštenost, uvidevnost, dobroto…), ki NAJ bi bila namen teh besed/zakonov, ki NAJ bi v njih obstajala (oziroma NAJ bi bilo moč prek besed/zakonov do nje dospeti)!

In tudi tu sila »nerodni« poskrbijo za sila »nerodne« zadevščine, kadar s samimi seboj, z lastno NEvrednostjo poskrbijo za bodisi uzakonjeno KRIVICO, bodisi za to, da je delovanje nekega »položaja« povsem RAZVREDNOTENO, ker ga zaseda – NEvreden osebek! A o tem sila »nerodni« ničesar NE vedo, oni zmorejo »spoštovati« tudi največje barabe, dokler jim le-te, s svojih položajev, kakopak, drobtine delijo.

 

5.       NE, niti slučajno NI treba (ker je neumno in zlasti MORALNO NEDOPUSTNO) spoštovati-vsakogar… pač pa le tiste, ki si spoštovanja zaslužijo… NI treba spoštovati »avtoritet«… pač pa le tiste, ki so zmožni biti avtoriteta z moralnega vidika… NI treba spoštovati ne Narave, ne kruha, ne ognja… pač pa je vse to potrebno UPOŠTEVATI, in se, ob tem, zavedati, da naš odnos ne samo priča o nas samih, pač pa predvsem tega, da z NEupoštevanjem nekih osnovnih opredelitev, z NEupoštevanjem dejstev (v okviru tega tudi celote vsega obstoječega), v bistvu samo sami sebi tla pod nogami spodkopavamo. NEvredni biti spoštovani, NEzmožni biti spoštljivi… ali vsaj uvidevni!