Beda je
bedna. Ko ne bi bila, ne bi bilo moč o bedi govoriti. In še najbolj je bedna
takrat, kadar se izkazuje z govoričenjem o stvareh, katerih ne pozna, jih ne
razume in, kar je še najhuje – jih ne premore, jih ni zmožna, vendar… neumnost
se ne zna zadržati, raje hiti razlagati, svoje »modrosti« krog sebe širiti…
Zasledil
sem nek (se)stavek, ki »resno«, »poznavalsko«, »strokovno« govori o »ljubezni«.
O čustvovanjih, katerih nagonska bitja NE poznajo, o čustvovanjih, do katerih
nagonska bitja nikoli NE sežejo. Da, o čustvovanjih, kajti ljubezen, tista
prava, občim NEznana, še zdaleč NI iz enega samega čustvovanja izkazana, in še
zdaleč NI posledica hormonov, usmerjenih v zadovoljevanje LASTNE sle, posledično
tudi v razplod! Pa da mine, ko se NAVELIČAŠ konkretnega telesa (njih »lepota je
minljiva«!), ko ti ZUNANJOST ne zadošča več, ko se DEJANSKE podobe (dejanska
vsebina) začnejo izkazovati, po tem, ko je dosežen eden TEMELJNIH »življenjskih
ciljev« (da, tudi to ugotavljajo raziskave, da so imeti-otroke, družino in dom temeljni
»življenjski cilji« občestva, čeprav je vse to, celo pri uradno prepoznanih
živalih, neka samoumevnost, za katero že Narava, sama po sebi, praviloma
poskrbi), ko si že OLASTNINIL/A (s prstanom, z zakonsko zvezo, s skupnim
domovanjem in predvsem s pomočjo otrok/a) partnerko/partnerja, in jo/ga z
rojstvom otrok/a postavil/a v položaj, ko NAJ bi bil/a »zvezan/a« tudi z
mislijo na taiste otroke…
»Ko spoštovanje
pride pred ljubezen, takrat je ljubezen popolna«… ta stavek, ta trditev me je napotila
v konkretno zapisovanje, kajti zapisane besede ne govorijo o ničemer drugem kot
o POPOLNEM NEVĖDENJU o ljubezni, o popolni - bebavosti!
Ljubezen
je sila »čudna« zadeva, in je sestavljena iz VEČ čustvovanj: imeti-rad nek »nekaj«
(šele POSLEDIČNO, torej NAKNADNO tudi tistega, ki ta »nekaj« premore!)… pa o
tovarištvu je moč, v okvirih ljubezni, govoriti, o vdanosti (predanosti), o
uvidevnosti ( = NEsebičnosti), posledično o
POTREBI-po-odrekanju-lastnim-željam/nameram/ciljem v korist nekoga drugega, o
sočustvovanju (v okviru katerega NE moreš biti zadovoljen na račun
nezadovoljstva drugega, kajti njegovo/njeno nezadovoljstvo tudi tvoje poraja!),
in… če ti je nekaj všeč, če ti ta nekaj predstavlja določeno vrednoto, če ta
nekaj želiš ohranjati, vzpodbujati, mu slediti in pripadati, bentiš, da je
takrat NUJNO ugotoviti to, da ljubezen in spoštovanje NISTA nekaj LOČENEGA, pač
pa je – SPOŠTOVANJE SESTAVNI DEL ljubezni, tistega imam-te-(zares)-rad/a!
Medklic,
v nekoliko širše pojasnjevanje: kadar imaš nekoga rad, kadar spoštuješ vsebino,
ki tega nekoga izkazuje… takrat mu skušaš obstajanje OLAJŠATI, ga narediti (še)
lepšega, še boljšega, še prijetnejšega, pa se trudiš opravila NASE prevzemati (da
tistega, katerega imaš-rad, razbremeniš), se skušaš taistemu PRILAGAJATI (da bi
čim bolj njegovo voljo, željo, potrebo… upošteval, in ji do realizacije
pomagal)… takrat NE živiš večnega nagonskega po-moje, pač pa želiš živeti
PO-TVOJE in… če imata OBA (zares) rada, pa če OBA želita tako obstajati,
znotraj njune skupnosti, takrat odpadeta in po-moje in po-tvoje, namesto njiju
pa se porodi, in obstaja, tisti PO-NAJINO! Posledica ne samo dogovora, nekih
odstopanj/kompromisov, pač pa predvsem posledica DEJANSKIH tovarištva,
predanosti, uvidevnosti… DEJANSKE in EDINE PRAVE LJUBEZNI! Značilne za človeka,
kakopak, NE za živali.
In,
spet samo mimogrede: kadar živiva po-najino, takrat NE potrebujeva tvojega in
mojega TV ekrana, tvojega in mojega časa-za-po-svoje, tvojih in mojih
obveznosti, zadolžitev, opravil, tvojega in mojega denarja, premoženja… kajti
živiva po-najino, vse, s čemer se izkazujeva, vse, kar premoreva, je NAJINO
(skupaj POTREBUJEVA biti… pa četudi pred zaslonom oziroma pri kateremkoli
trenutku časa). Če imaš nekaj rad, če ta nekaj potrebuješ, da zmoreš zavoljo
njega biti zadovoljen (bojda imeti-rad poraja zadovoljstvo), če se ta nekaj NE
spreminja s časom… bentiš, da ne razumem tega, da se ob vaju NEspremenjenih, ob
čustvovanjih, ki še vedno (enaka) trajajo, POPOLNOMA DRUGAČE obnašaš (ko
po-svoje hitiš), kot si se obnašal/a takrat, ko so te hormoni gnali v tvoj »imam-te-rad/a«!
Če si takrat MORAL/A biti SKUPAJ, kako, hudiča, to, da pa danes, ob vseh NEspremenljivkah,
tega »moram« več ni?!
Zgolj
pripis: seveda je moč pojasniti to radikalno spremembo v izkazovanjih, a je v
takšnem primeru potrebno govoriti o tistem, kar ima nagonskost ZARES rada, in
tu nastopi tisto lastno-ugodje (ki tudi – socialno – varnost vključuje), tu
nastopi tisti - SEBE!
Že
ničkolikokrat sem zapisal, da nagonskost, zgolj pamet, NI zmožna dospevati do
vsebin, pač pa SAMO do zunanjega, do tistega, kar se kaže, do tistega, kar je
moč videti oz. »videti«, s čutnimi zaznavami. Potemtakem ta, njihova »ljubezen«
temelji (predvsem) na fizični podobi »ljubljene« osebe in na njenih
izkazovanjih, ki pa se, pri nagonskih zagotovo, sila rada SPREMENIJO, takrat,
ko je cilj dosežen, ko je plen ujet, »ljubi-domek« ustvarjen (to NI nepomembna
zadeva, kajti z nastankom domovanja se pojavljajo tudi vprašanja LASTNINE,
pojavlja se tisti če-greva-narazen-ne-bom-imel/a-tistega-kar-imam-sedaj,
pojavlja se vprašanje kako-bom-sam/a zase poskrbel/a…) in ko potomstvo postane
eden izmed členov v verigi uveljavljanja LASTNIH interesov, potemtakem v boju
za prevlado, za premoč nad partnerjem/partnerko…
Banalna
primerjava – mesojeda rastlina… kako je lepa, v svojih cvetovih, na daleč diši,
barvitost dobesedno sili v oči, rajska podoba, ni kaj, celo požrtijo ponuja,
vendar… ko muha prileti v cvet, takrat se le-ta zapre, zgolj kot past obstaja,
in muhe ne čaka drugega, kot da bo njeno živetje do konca požrto… Da, NI
boljšega načina razkrivanja dejanskih vsebin posameznikov (tudi na področju
čustvovanj), njih zmožnosti, njih značilnosti, kot je živeti-skupaj, v
vsakdanjih dolžnostih, problemih, težavah… in, povsem mimogrede: lahko trdim,
da sem veliko takšnih »skupnosti« spoznal, obenem pa za NOBENO od spoznanih NE
morem trditi, da temelji na ljubezni, pač pa izključno v podobah nekakšnega
dogovora, nekakšnega pristajanja na (novonastale) okoliščine, nekakšne
samoumevnosti, običajev, navad, neke – RUTINE. Rutina pa je praznina, vse, bolj
kot ne, samo po sebi poteka, in v njej prav nič vrednega ni…
Po
drugi strani pa – kadar imaš rad neke VSEBINE (na primer iskrenost, dobroto,
uvidevnost…)… kadar se te vsebine skozi čas NE spreminjajo, ker kot dejanske
(in NE za/igrane) obstajajo… takrat – kako, za vraga, ti bo »lepota minljiva«,
ko pa je še vedno tu, tudi po desetletjih, in navkljub nagubani koži, redkejšim
lasem (ter ostalim izkazom staranja)?!
DA,
obči imajo radi izgled, njihova »ljubezen« na izgledu temelji (na drugem, reva,
ne zmore, ker drugega niso zmožni ne imeti, ne pri drugih »videti«), čeprav…
tam, kjer je moč odpreti neko pločevinko, neko steklenico, neko pakiranje pač,
in spoznati zapakirano vsebino, tam, in SAMO tam jim je vsebina ljubša od
izgleda. In še najboljši pokazatelj »vrednosti« nečesa je – količina denarja,
katero je potrebno za ta nekaj odšteti, pa… dražje kot je, večjo »vrednost«
(tudi njihovo, kot lastnikov) predstavlja, bolj imajo-radi… z vsebino pa so
težave, tam, kakopak, kjer je NI (pač pa samo gledališka-predstava obstaja,
namenjena uspešnemu zaključku – dobesedno – lova!)…
Na
njihovo »srečo«, in za razliko od hrane, ki JE pokvarljiva zadeva… njihove »vsebine«
NISO pokvarljive (kako bi lahko bilo pokvarljivo nekaj, kar nikoli zares
uporabno/vredno ni bilo?!), pokvarljiva je »samo« njih prizadevnost za izkazati-se-v-lepi-podobi,
pokvarljiva je »samo« njihova gledališka-predstava, pa se dejanske podobe izkažejo
takrat, ko je temeljni cilj dosežen, ko se več ne potrebujem naprezati za
dosego cilja, ker sem ga že dosegel…
Da,
pogostoma zapisujem o praznini, o brezdušnosti, o brezsrčnosti, kajti s
človekovega vidika takšni tudi so, nagonski obči. Drugačni s svojo sebičnostjo
tudi ne zmorejo biti, kajti plehkost »duše in srca« je posledica PLEHKOSTI
betic – temeljno vodilo nagonov je namreč boj za LASTNO preživetje (šele naknadno
se pojavi boj-za-preživetje-vrste), dočim se razum že rodi z uvidevnostjo ( = NEsebičnostjo)
in z vsem ostalim, kar iz te uvidevnosti izvira, tudi z DEJANSKO ZMOŽNOSTJO
imeti-rad-nekoga! O tem tudi zgodovina nazorno izpričuje, ko omenja neke posameznike,
ki so lastne interese, lastne potrebe, lastna ŽIVLJENJA podrejali interesom,
potrebam, obstajanju SKUPNOSTI.
Ni bolj
nagnusnega, želodec obračajočega, ni bolj bebavega, in zgrešenega, napačnega,
kot je takrat… kadar žival razlaga človeka, in o njem, kadar žival govori o
vsebinah, katerih niti prepoznava ne, jih še zdaleč NE premore, in do njih
nikoli NE zmore dospeti! Kajti v takšnem primeru zgolj razvrednoti, umaže, kot
razvrednoti in umaže dobesedno vse, kar ji v roke dospe!
»Ni vse
zlato, kar se sveti« = NE sodi po izgledu, NE sodi po tistem, kakor se ti želi
(z določenim, sebičnim namenom) prikazati = NE sodi tako, kakor edino zmorejo
ugotavljati obči ne-umneži (pa četudi so »strokovni«)!
Ni komentarjev:
Objavite komentar