Nikar
se ne kaži v prevarah, v lažeh,
v tistem,
kar prav nič ne šteje,
zlagano
prehitro konča v smeteh,
in
prazno nikoli ne greje!
Nikar
se ne kaži, ker ne bi spoznal,
pod masko,
ničeve podobe,
preveč
nekih zvezd mi, in sonca, je žal,
da
upanje šlo bi po gobe!
Če ni
ti drugače, kot v senci laži,
nič hudega,
pojdi iskati,
prav
zlahka si najdeš vse to kar si ti,
kar
zmore ničevosti tvoji veljati!
Pa
laži, v lažeh naj ti bode laganje,
enako z
enakim v užitek smrdi,
le – ko
ti veselje, v nemoči, požanje,
nikar
si ne išči do mene poti!
Ker,
veš, nič drugače ne bo mi takrat,
nikdar mi
ne bo do hudiča,
obenem
pa nimam, še malo ne, rad
kar se
kakor smrad mi izpriča!
Ne, ne
kaži se mi v prevarah, v lažeh,
preveč sem
spoznal jih, boleče,
pa naj
mi ostane vsaj bled nek nasmeh,
ob
trpkih spominih zlagane mi sreče!
Ni komentarjev:
Objavite komentar