Ko zrasteš…

Dete, ko zrasteš – ne bodi prasica,

sebična prasica, ki nase zgolj gleda,

ker, veš, bedi beda samo je pravica,

in laži, da v laži njen čas ji preseda…

Je škoda dobrote, preredka obstaja,

ni prav, kadar smrad jo razkraja!

 

Želim ti človeka, želim te človeka,

živali tako je v obilju, preveč,

bi škoda bilo, da postaneš pokveka,

nek gnoj, ki nad dobrim visi kakor meč…

Je škoda dobrote, preredka obstaja,

zato, da zvečine v trpljenju vztraja!

 

Pa raje naj solze ti parajo dušo,

kot da bi jih drugim, boleče, dajala,

pa raje, da čakaš na mir svoj pod rušo,

kot da bi še sama se v govno podala…

Je škoda dobrote, preredka obstaja,

nevedna umira, ko v gnoj se podaja!

 

Ko sam bi to vedel, ko mlada so leta

mi upanja, sanje nebeške krojila…

verjemi, me ne bi ničevost prekleta

nikdar v svoje kremplje goltave dobila!

Je škoda dobrote, preredka obstaja,

ji bolje je sami, kot sred' kupleraja!

 

Ko zrasteš… ne, ne bodi prasica,

smradu že tako je na vsakem koraku,

naj raje na samem te vodi stezica,

kot pa, da postaneš le - svinja v svinjaku!