Ko »modrost« kipi…

Težko je, bržčas, tam, kjer razmišljanje ni kaj dosti močno, ker iz česa nima biti, pa se, v odsotnosti lastnih dognanj za tuja lepijo. Obči sila radi povzemajo tuje besede, pri čemer jim je pomembno to, da je tisti, čigar izjave navajajo, »slaven«, to, pač, da je poznan nekemu širšemu krogu njih, in sploh ni pomembno ali ima, tudi ta »slaven« iz česa govoriti, pomembno je, da govori, in da je slišano neumnosti všeč. In se že komajda v živetje namenjeni, brez omembe vrednejših živetvenih izkušenj, izkazujejo z »modrovanji«, in se izkazujejo sila z znanjem-podloženi, od nogometašev in manekenk, do trgovk, ki so bile izbrane v širši krog kandidatov za velikega-brata (mimogrede, tudi to je sila pomemben dosežek, tam, kakopak, kjer o dosežkih ni veliko govoriti)…

 

Zjutraj sem naletel na eno takšnih »modrovanj«, ta, ki ga je izkazal, naj bi celo nek »pisatelj« bil, potemtakem, zagotovo, ve…

Kakorkoli že, takole je zapisano:

 

»Sreča je biti vsak dan manj prestrašen.

Odločitev je biti vsak dan manj zmeden.

Pogum je biti vsak dan manj strahopeten.

Pamet je biti vsakič manj neumen.«

 

Na osnovi zapisanega je moč določene ugotovitve oblikovati…

 

Najsrečnejši (pravzaprav, bi bilo pravilneje tako, najbolj ZADOVOLJNI!) so, zagotovo, majhni otroci. Njim je svet popolna neznanka, pa načeloma niso prestrašeni, ko pogumno korakajo v neznano. In – če niso prestrašeni, in če so pogumni, potem so, zagotovo, po tej opredelitvi, tudi srečni. Ne-zmedeni in pametni tudi, kajti za stanje biti-zmeden moraš zadeve poznati z različnih plati, da bi te nato ta različnost do nekih dvomov, do zmedenosti vodila…

Z odkrivanjem vsega, kar zmore slabo delovati… z odkrivanjem vsega, kar se izkazuje v nasprotju od pričakovanj… se večata prestrašenost (in bi se, posledično, morala večati previdnost, na eni strani, na drugi pa manjšati pogum) in zmedenost (kot posledica ali izkaz povečane negotovosti ob zmanjšani zmožnosti predvidevanja razpleta neke zadeve), potemtakem…

Potemtakem z leti postajaš, neizogibno, manj »srečen«, bolj zmeden in previden (da ne zapišem strahopeten), potemtakem tudi – bolj neumen. Kar je sicer v nasprotju z logiko, po kateri bi ti moralo spoznavanje dejstev omogočiti dospevanje do popolnoma nasprotnih stanj, obenem pa povsem običajno, tam, kjer logika Narave NE obstaja, pri križancih, pri človejakih. Ki se celo s takšno neumnostjo izkazujejo, da otrokom, katere imajo sicer »sila radi«, z raznimi zadolžitvami, z raznimi svojimi »spoznanji« in »modrostmi«, z lastnimi ravnanji – krajšajo čas otroštva, in s tem tudi čas, edini v njihovem živetju, v katerem zmorejo biti zares – »srečni«…

 

Na osnovi zapisanih, izhodiščnih, v tej obravnavi, besed, je moč tudi sklepati o tem, da sta sreča in pogum eno in isto, kajti – biti manj-prestrašen je moč ugotavljati tudi kot biti manj-strahopeten. Pri čemer obstaja ena sama napaka, »malenkostna«, namreč – ko se manj-prestrašena oz. manj-strahopetna, bolj pogumna neumnost podaja v svoje neke namere, rada doživi polom, in teh polomov, zagotovo, ni moč obravnavati v podobah nekega zadovoljstva, kaj šele sreče.

Prav tako je »malček« čudno to, da… pravijo, da je previdnost-mati-modrosti (to sicer drži v posrednem nekem sklepanju, ne v dobesedno razumljenem, in zlasti ne tam, kjer ni osnov, miselnih, iz katerih bi se modrost zmogla porajati!)… pravijo, da je strah pozitivna zadeva (kjer ne obstaja v nekih podobah bolestnega strahu, seveda), saj k previdnosti sili, pa, potemtakem, dokaj nesmiselno zveni to, da na eni strani spoznavaš vse več stvari, katerih bi se moral bati (biti v odnosu do njih previden), po drugi strani pa postajaš manj strašljiv, bolj zaletav, nepremišljen, zlahka do odločitev (večinoma napačnih, seveda) dospevajoč, čeprav… da, takšno je dejansko stanje, pri nelogičnih, kakopak, in prav radi tega je moč govoriti o tem, da – bolj kot se pamet trudi z nekimi ugotovitvami, razreševanji, bolj se kot neumna izkazuje. In – če je to prava pot do zadovoljstva, do »sreče«, potem se ni bati, da bi bilo »ljudstvo« ne-srečno! Nasprotno, očitno je moč enačiti, poleg sreče in poguma, tudi – srečo in neumnost…

 

Da moje ugotavljanje ni iz-trte-izvito, o tem priča tudi »ljudsko védenje«, ki pravi »sreča je na strani pogumnih«, in dejstvo, ki govori o tem, da več poguma sočasno pomeni tudi manj premišljenosti oziroma več zaletavosti… pa bi se dalo sklepati, če črto pod to potegnem, da ni večje »sreče«, kot je tista, katero bebavost poraja! Morda, kdo bi vedel, tudi obstaja tisti NE »ljudski« blagor-ubogim-na-duhu…

 

Da, lepo je, kadar vsakdo razmišlja (še lepše bi bilo, ko NE bi!), lepo je, kadar zmoreš v »demokraciji« do javne besede dospeti (da z njeno pomočjo tudi obča bebavost do »modrosti« dospeva, dodatne, kakopak, kajti že itak ima več kot preveč lastne), vendar… bojda se je moč pravilnega učiti izključno od tistih, ki to pravilno poznajo, ki o njem vedo, čeprav… bojda je slednji uk pri neumnosti potrata časa, kajti edino, česar se je zmožna neumnost učinkovito (na)učiti je – lastnega (še večjega) izkazovanja! Sicer pa…

 

Čeprav malodane mozolje-dobim, ko takšne objave ugotavljam, ter njihovo všečnost »lepilcem«, so mi še vedno krepko ljubše od objav, v katerih neumnost misli zares nekih mislecev navaja, kajti tam, ker teh misli ne zmore razumeti, se samo še dodatno neumna izkaže, ker po-svoje-razume-in-ve (v popolnem nasprotju, seveda, z mislimi, na katere se sklicuje)! In, tako, za zaključek…

 

Sreča je čustvovanje, katero zmorem opisati kot ekstremno-zadovoljstvo, kot stanje, pri katerem v tebi dobesedno vre, želi iz tebe kipeti, pa bi v njem »ves svet objel«… in ta sreča še zdaleč NI zadovoljstvo, in te sreče, še zdaleč, z daljšanjem živetja NE more biti več, pač pa kvečjemu MANJ, ko vse več »lepot« tega sveta, in živetja na njem, odkrivaš! Sreča se izkazuje v trenutkih, morda tudi minutah, in nikakor v dnevih, tednih, mesecih… v tistem sem-srečen (baj-de-vej: samo bebavost, ki ne razlikuje med zadovoljstvom in srečo, zmore živeti-»srečna«).

 

Odločitev ni izkaz manj-zmedenosti (ko NE bi bil zmeden, ko se NE bi z različnimi možnostmi soočal, takrat se tudi odločal NE bi, ker osnov za odločanje NE bi bilo), pač pa je zgolj izkaz (večinoma nepravilne) izbire med različnostmi, in prav napačna izbira je tisto, kar zmore, posledično, seveda, zmedenost povečevati.

 

Pogum NI biti manj-strahopeten (NISO pogumni tisti, ki se ničesar ne bojijo, ki do ničesar zadržkov ne premorejo, pač pa so zgolj NEumni!), pač pa je pogum ravnati-strahu-navkljub, potemtakem NE odpraviti tega strahu (NE biti manj-strahopeten), pač pa mu ne dopustiti, da bi preprečil ravnanje, po možnosti pravilno, kakopak (v nasprotnem se tvoj pogum izkaže kot posledica tvoje neumnosti).

 

Pamet pa… ne vem, dejansko mi ni razumljivo, kako je moč MANJŠATI neko naravno danost, neko, z zakonitostmi, opredeljeno značilnost, da bi lahko, skozi čas, postajal manj-neumen?! Če si neumen, potem si, neumen, in edino, kar lahko (z)manjšaš je – izkazovanje te neumnosti. In da bi to zmogel, bi moral biti iz dneva v dan bolj tiho (da tvoje neumnosti ne bi slišali) in bi moral, iz dneva v dan, manj ravnati (da je ne bi videli)! Resnica pa je popolnoma drugačna: starejši kot so, več »vedo« (če je to sploh možno, kakopak, glede na to, da so vselej vse-vedeli!), pa bolj hitijo z izkazovanji tega svojega »védenja«.

 

Da, blagor ubogim na duhu!