Zavedam se…

… tega, da moje zapise »berejo« tisti, ki – pojma nimajo o vsebinah, o katerih govorim, jih ne premorejo, do njih niso zmožni dospevati, pa jih tudi poznati niso zmožni. Obenem pa – da bi dejansko brali, in ne samo »brali«, bi morali biti sposobni besede v njih prenesenem smislu, v njih pomenu, dejanskem, razumeti, pomeni, da ne bi smeli le neposredno ugotavljati črk oziroma besed.

Da, tega se zavedam, a, kljub temu, pišem, in objavljam.

 

Tudi tega se zavedam, da od nekega povprečnega »bralca«, od njih vseh, ničesar konstruktivnega, dobrega ne zmorem pričakovati, kajti tisti, ki so od tujega-perja odvisni, takšni se niso zmožni z neko lastno tvornostjo izkazati, pa da bi me, na primer, k sodelovanju povabili, k skupni neki »gradnji«. Edino, kar smem pričakovati, od takšnih (in o čemer mi tudi številne izkušnje pričajo) je – slabo!

Da, tega se zavedam, a, kljub temu, pišem, in objavljam.

 

Zavedam se, da se moje »bralstvo« NE zaveda lastne nezmožnosti, lastne ZGREŠENE odločitve, izkazane s tem, da »bere« moje zapise. Pa »bere«. Prav, tako in tako niso moja ciljna-usmeritev. Pa pišem, in objavljam.

 

Zavedam se, da so redki primeri, pri katerih zrno-na-plodna-tla-dospe, da bi se iz njega neka porojenost izkazala, zlasti na področjih, s katerimi se raziskovalno ukvarjam. Že res, da mi je objavljanje na spletu omogočilo neka odpiranja-vrat, že res, da sem, ko sem skozi ta vrata vstopil, določene uspešnosti izkazal, a – eno je, na primer, pisati za otroke in biti, posledično, ter na osnovi objavljenega, pozivan na razne prireditve, sodelovati na njih, doživeti objave v tisku, nekaj povsem drugega, in sila drugačnega, pa je govoriti o človejakih, kajti tudi tisti, ki bi, načeloma vsaj, zmogli razumeti, so miselno OKRNJENI, je občost poskrbela za to, da jih je, s svojimi »resnicami«, in zapovedmi, seveda, že v njih mladih letih v svoje kalupe mišljenj in ravnanj stlačila. Ter jim, prav radi tega, krepko okrnila mišljenjske zmožnosti (ko jim je ne-pravilna, ne-ljuba, ne-zdrava psihična stanja porodila).

Da, tudi tega se zavedam, a, kljub temu, pišem, in objavljam. Čemu?!

 

Preprosto: če ne vplačam loto-lističa, potem tudi v teoriji ne morem sanjati o zadetku. Če ne skušam izkazovati RESNICE, potem niti v teoriji NE smem pričakovati, da bo le-ta smela (v tistem neopredeljivem »nekoč«) zaživeti, in ustrezno učinkovati, seveda! Čeprav…

Da, tudi tega se zavedam, tega, da ima ta resnica tako majhne možnosti za lastno živetje, da bi bilo malodane čudežno, ko bi smela (za)živeti… a, kljub temu, pišem, in objavljam!

 

Pravijo, da kdor-ne-poskusi-ta-ne-more-vedeti. To sicer ne drži povsem, drži pa nekaj podobnega: kdor (vsaj) ne poskuša, ta tudi upati ne sme, da bodo njegova prizadevanja (MORDA) obrodila!