Nemogoče…

Kako boš tistemu, ki nikoli sonca ni videl, sonce pojasnil?! Kako mu boš pričaral podobe brsteče veje, kako mu boš cvetove opisal, ptico, njeno žgolenje približal… ko pa v svoji temi enkrat samkrat vsega tega ni doživel?! Nemogoče, povsem nemogoče, kajti – čeprav si bo po-svoje vse to, morda, tudi predstavljal, ta njegov po-moje nikoli ne bo dosegel dejanskega, resničnega!

 

Kako boš sebičnosti, katero dobesedno žene ta po-moje, ki ni zadovoljna, če se mora prilagajati… kako boš sebičnosti, ki je nasprotje uvidevnosti, ki je nasprotje samo-odpovedovanju, kako ji boš pojasnil kaj je to dobrota, kaj je to nekoga-imeti-rad?! Ko pa oboje, tako dobrota, kakor tudi nekoga-imeti-rad, temelji prav na – njenih nasprotjih, na stanjih, katerih ni zmožna niti doseči, kaj šele živeti?! Nemogoče, povsem nemogoče!

 

Riba in rak. Živita skupaj, vztrajata skupaj, samoumevna sta drug drugemu, povsem običajna. A ne zaradi tega, ker bi imela drug drugega rada, ne, daleč od tega, pač pa ker imata rada tisto, kar skupnost vsakemu posebej daje – raku hrano, iz ostankov, ki ob ribinem žretju padajo na tla, ribi čistost bivališča, izničenje taistih odpadkov. TO, izključno to imata rada, SVOJE koristi, SVOJE ugodje, (vsak) SEBE!

 

Če si na začetku, v stanju »zaljubljenosti«, ko si »imel/a rad/a«, komaj dočakal/a trenutek, v katerem se je nek poljub, nek objem, neko prilagajanje-NEsebi izkazoval/o… če si na začetku, v taistem stanju, skušal/a nekomu bremena odvzeti, jih vsaj zmanjšati, jih na lastna pleča prevzeti… kako, za vraga, če še vedno »imaš rad/a«, taisto osebo, tega neučakanega čakanja ni več, ni več izkazovanj tega rad/a-te-imam?! Kajti, veš, čustvovanja dobesedno SILIJO v lastna izkazovanja, dobesedno MORAJO se izkazovati, »zgolj« zato, da sploh smejo (pre)živeti!

 

Ne, še zdaleč NI vsako bivanje-skupaj izkaz ljubezni, kajti ljubezni NI v samoumevnosti, v običajnosti, v RUTINI, v navadi… tam je le praznina, tam zmorejo le osebni interesi, takšni ali drugačni, biti odločujoče vodilo! In predvsem NI ljubezni tam, kjer TEBI dan v zadovoljstvu mine, če se je PO-TVOJE iztekel!

 

Kako boš tistemu, ki V SEBI NE premore, pojasnil?! Ko pa »ve«, da je edini pravilen, ko pa »ve«, da vse-ve, ko pa se v lastni, sebični, brezdušni neumnosti niti v »zrcalu« pravega ne more videti!

Da, tudi riba in rak poznata tisti »imava se rada«… s poudarkom na SEBE, kakopak.