Le hip…

En hip, zgolj en hip, pa ti zmore vse iti

do tja, kjer povratka nobenega ni,

ko vse, kar podal si nekoč se graditi,

v čeljustih zveri se v prah spremeni…

Ko vidiš, da vdanost le v laži obstaja,

in ko se iskrenost pomotoma skaže,

ko vidiš, da maska pogled zgolj zavaja,

da tisto pod njo le uniči, umaže…

En hip, zgolj en hip, kjer drugače ne znajo,

kot slednja žival, ki se zase ravna,

pa sanje, prav vse, in vsi upi končajo,

ko vse jih sesuje spoznanje na tla…

Njim šteje jemati, jim šteje imeti,

dotlej da jemanju izpoje se čas,

a ko jim ničesar več ljubo ni vzeti,

ničevost izkaže ničev svoj obraz…

Pa vse, kar po-svoje povedati znajo,

je prazna utvara, neukemu sij,

ker kjer le po-svoje do zase ravnajo,

ničesar tam skupnemu vrednega ni…

Da, laž zmore dolgo, za maskami skrita,

dovolj, da odnese življenja nek cvet,

dovolj, da je volja do konca izpita,

pa da se zagabi laži ti ves svet…

En hip, zgolj en hip, ko resnica sme biti,

da zmore, pod masko, ničevost razkriti!