Drago plačana zmaga…

Če si niče v niču, in ti je sámo obstajanje vrhunec tistega, kar dosegaš, potem ti zmore veljati »upanje umre zadnje«, kajti v niču, kot nič, niti ni tako težko. Če pa obstajaš zato, da v svojem času, in iz sebe, (z)gradiš tisto čemur bi se dalo reči življenje, neko specifičnost, neko svojskost, ob tem pa skušaš tudi na okolje delovati, na enak način, da bi gradil… potem pa upanja, drugo za drugim, relativno hitro umirajo, dokler tudi pri poslednjem ne ugotoviš, da je bilo zaman.

 

Življenje je seštevek nekih porazov, in nekih zmag, pri čemer porazi krepko več odnašajo, kot pa prinesejo zmage. Kakopak, kadar nisi žival, kateri zadošča obilje paše, zaklon pred dežjem, in relativno svobodna izbira mesta, na katerem boš iztrebljal. Takšnim namreč vsak dodan cekin, vsak dan v sitosti preživet, povsem zadošča, da v svojem obstajanju uspeh, posledično zadovoljstvo, ugotavljajo. Živijo, da živijo, in od niča dejansko ničesar več tudi pričakovati ni.

 

Pravijo, da je moč spreminjati sebe, in spreminjati svet. A o sebi ničesar ne vedo, o svetu prav tako. Medtem ko so danosti, naravne, in zakonitosti krute, vztrajno obstajajo skozi čas, in nepopustljivo ne dovoljujejo sprememb. Ubogim na duhu se sicer svet kot drugačen kaže, skozi stoletja, a kaj, ko pa so zmožni samo izgled zaznavati, pa namesto votlin vidijo zgradbe, namesto stezic ceste, namesto motike traktor… ne zmorejo pa doumeti tega, da vsebina, tako njihova, kakor vsega ostalega, povsem nespremenjena ostaja, da ista primitiva, ki je nekoč za gorjačo držala, danes drži krmilo avtomobila. Sebe pa tako in tako ne potrebujejo spreminjati, so nenehna, in večna, spremenljivka, ko brez načel, brez vdanosti in zvestobe, z izjemo tiste, kakopak, ki k polnemu želodcu žene, z vetrovi zdaj v to, zdaj v ono smer, plovejo.

 

Tudi krokodil »se spreminja«. Raste, pridobiva na teži, se uči… a od svojega rojstva, pa vse do smrti, zgolj – ostaja to, kar mu je Narava namenila biti, krokodil. Ista, popolnoma ista vsebina, ki zmore, v svojem odnosu do celote, do vsega obstoječega, pričati bodisi o lastni smiselnosti, bodisi o tem, da na planetu zgolj kot nek višek obstaja.

 

Človek se NE spreminja. Tudi on zgolj raste, fizično, in osebnostno. Od trenutka, ko »se najde«, ko samega sebe prepozna, v ničevi kolobociji »človeštva«, od takrat naprej ima samo eno izbiro – podati se ničevosti, ki ga obkroža, s tem ubiti, vsebinsko gledano, sebe, ter tudi sam postati niče, ali pa vztrajati, kljubovati, ostati samemu sebi, ne, svojim vrednotam, svojim načelom zvest, kljub temu, da to ni najbolj praktična zadeva, tam, kjer vse kaj drugega velja, kot dejansko vredno. In, ker ne spreminja sebe, dejansko pa se neke spremembe odvijajo, spreminja – lastna ravnanja! Če bolj natančno povem: uri in izuri se v prepoznavanju dejstev, uri in izuri se v razsodnejši obravnavi, posledično tudi izkazovanju, vsega tistega, do česar se s svojimi odnosi izkazuje. Pa ohranja svoje značilnosti, značajske, le bolj izbirčen postane, ko se odloča, komu bo nekega sebe namenjal, in komu ne.

 

Dve stvari sta, ki sta na tem svetu najpomembnejši: dospeti najprej do sebe, vedeti o tem kdo si, in dospeti do življenja, ki niti slučajno ni s samim rojstvom dano, pač pa ga je potrebno, kot neko zgodbo, pisati in spisati, pri čemer to pisanje traja do zadnjega trenutka. Kakopak, ni življenja, v kolikor ne zmore služiti ostalemu, v kolikor mu pobijejo upanja, ki silijo k ravnanjem, ki zbujajo željo po početi-še-bolj(š)e. Ne trudi se razumeti, če doslej nisi, tudi odslej ne boš.

 

Njim je zmaga obstati, in biti. Tudi kamnu je, in tudi črvu. Biti dokler je moč, in v času tega bivanja čim več jabolka požreti. Človek išče povsem drugačne zmage. Prvih si želi na področju vsega obstoječega, želi izboljševati, lepšati, ustvarjati »dodane vrednosti«. Drugih si želi pri sebi – ohraniti lasten obraz, do katerega je dospel v času lastnega dozorevanja, lastnega iskanja-samega-sebe. Jabolko mu ni namen, ni mu cilj, s pomočjo jabolka zgolj zmore obstajati, zato, da bi nova porajal.

 

Že po prvi zmagi, katero doseže v okolju, ko uspe v nekih svojih prizadevanjih, ugotovi, dokaj hitro, da je v bistvu samo za nek kratek čas uspel zavreti, ne pa tudi preprečiti izvajanja, ki v človekov svet nikakor ne sodijo! Kajti že na naslednjem koraku ugotovi, da se zadeve ponavljajo, da so okoliščine, ki ta ponavljanja omogočajo, povsod enake, da se vsi nagoni, ki »človeštvo« sestavljajo, ne dajo, ker se ne morejo dati. Boj za obstanek, in sebičnost, preračunljivost, neuvidevnost… v njem, si je izmislila Narava, nič pa ničesar ne premore, s čemer bi se mu vsaj skušal zoperstavljati.

In tako, ko se korak za korakom ene in iste zadeve ponavljajo, spoznaš, da bo veter vselej po svoje pihal, in da se mu je popolnoma nesmiselno zoperstavljati. Ničesar se namreč ne nauči, ta veter, le na svoje priložnosti čaka, da ga v-nemarnost-naredijo, pardon, da ga kot nemarneža izkažejo. In tako…

Ko ugotoviš, da se je povsem nesmiselno zoperstavljati prevladujoči bedi, miselni in čustveni, ker prve drugi takoj nadomestijo, ti, počasi, a zanesljivo, upanja odpadajo, z njimi tudi volja, moč, pa odnehaš z ravnanjem-izkrivljene-reke…

Ko ugotoviš, da jim je »vredno« samo tisto, kar je moč (po)žreti, lastiti si (v dokazovanje neke samo njim prepoznavne »vrednosti«), takrat prenehaš tudi s početji, katera si, na samem njihovem začetku, njim namenjal, da bi učil, da bi vzgajal, da bi predrugačil… in tudi za to, da bi (jim) lepšal, lajšal. Ne sadi cvetja v gnoj, požgal ga bo, požrl, v sebi edino sprejemljivo spremenil – v gnoj!

 

In tako uspešno, kot človek, dospevaš iz ene zmage do naslednjega poraza, dokler ti povsem ne zamro vsa upanja. Brez upanj, brez skušanja graditi, spreminjati, na bolje, kakopak, pa tudi samega življenja ne more biti. Nič več. Kar ga je bilo, ga je bilo, pa še za tisto, kar ti za hrbtom ostane, kmalu ugotoviš, da – si cvetje skušal v gnoju gojiti! Pa ti ostane samo še eno, ker je to eno od tebe odvisno, ker ti o njem odločaš, o tem, ali se boš predal, ali pa boš ostal lastnemu kljubovanju zvest – ohraniti, do konca, sebe, svoj značaj, svoje vrednote, svoja načela, svojo osebnost! Da, edino pri tem ti tvoje obstajanje, obstajanje človeka, ponuja možnost biti-zmagovalec… pa čeprav ob tem ostaneš brez življenja, in svojo zmago, s tem, sila drago plačaš.

 

Doslej je na tem živalskem planetu obstajalo nič koliko milijard dvonogih-v-oblačila-odevajočih-se… niti imen absolutne večine nihče ne pomni, ker jih nima radi česa, ker je nič, znotraj niča, popolnoma enak niču znotraj niča. Kot zrak, le da je zrak krepko čistejši, obenem pa za živetje potreben.