Znova…

… neprespana noč. Znova »maček«, kot posledica neprespanosti, »maček«, ki ne zmore nadomestiti tistega mačkonarja, katerega že lep čas ni, prvič odkar si me je prilastil, ker ga je nekaj-odneslo-iz-živetja…

 

Dve kavi sem potreboval, da sem se zmogel soočiti z rutino, z neko povsem nevsebinsko, meni vsaj, zadevo, pa da sem vsaj s prvim, od treh, delom obveščanja o letošnjih rimarajevskih izbrancih opravil. Tako da bom, upam, v ponedeljek tudi s tem zaključil.

 

Včeraj sem, prav po tej temi, v nekem pogovoru slišal nek »pa kako boš kar pustil to, s prihodnjim letom, se ti ne zdi neodgovorno, glede na to, da bi še kar nekaj časa zmogel«?!

Zdi se mi neodgovorno, seveda se mi zdi, kako da ne, to, da tisti, ki nikdar v svojem živetju ničesar podobnega ni počel, da bi vsaj nekaj skušal skupnosti pridodati… da tisti, ki ne ve, kako je nekih tristo do štiristo ur bolščati v zaslon, zato, da se trudiš skozi večinoma neprebavljive zapise dospeti… da tisti, ki samo pri svojih letih opaža spremembe, na slabše, kakopak, tudi na očeh oziroma vidu, in jih z razumevanjem sprejema… da, zdi se mi skrajno neodgovorno, da me takšen o mojem se-ti-ne-zdi-neodgovorno sprašuje!

 

»Po tebi ne bo več tako, kot je bilo do sedaj…« je tudi argument, ki pri tovrstnih poskusih očitanja, poskusih spreminjanja moje odločitve, prav pride, čeprav – »jutri« me lahko nek dogodek odnese, ali vsaj onesposobi za tovrstna početja, in bodo prav tako morali poiskati neko drugo rešitev, v kolikor bodo želeli z zastavljenim nadaljevati. In po petnajstih letih domnevam, da si smem tudi na tem področju »upokojitev« dopustiti. Tako in tako sem že ničkolikokrat slišal, da naj bi se prizadevanja na področju kulturnega dela izkazovala v nekem prostem času, po »šihtu«, pač, v času, v katerem večina sila pomembne zadeve izvaja, da lastno nezadovoljstvo skuša, vsaj za malo, mašiti. Potemtakem tovrstna prizadevanja za »družbo« niti ne morejo biti nekaj potrebnega, pomembnega, upoštevanja vrednega, pa – če sledim tej logiki, potem enako velja tudi za moj trud.

 

Te dni se želim lotiti košnje, a danes nisem ustrezno pripravljen zanjo. Ne psihično, ne fizično. Se še navajam na tihoto, ki vlada v hiši, odkar razbojnice, moje srakaste, ni tu. In se mi skorajda čudno zdi, to, da mi ni po ne-vem-kolikokrat spoprijemati se s stopnicami, kakor takrat, ko ji zajtrk in večerjo, pa sok in sladkanja prinašam v nadstropje, kjer udobno počaka, in še udobneje s prinesenim opravi. Le v pranje sem pognal ter oprano obesil, to so vsa hišna opravila, katerim bom danes dovolil biti opravljena. Ostalo bo moralo počakati, pa četudi mi vsega ne bo uspelo narediti.

 

Dan za lenarjenje. Fizično, kakopak. Pisanja itak nikoli nisem kot neko bremeneče delo obravnaval, četudi zna terjati neprimerno več energije kot marsikatero fizično udejanjanje. A tisto, kar imam rad, brez česar ne zmorem biti, tistega ne čutim kot nadlogo, zlasti kadar med redkosti sodi, s katerimi si zmorem vsaj domišljati lastno koristnost. In tudi misli, nekih razmišljanj, nikoli nisem odganjal, so, in morajo biti, da zmore tisti mislim-torej-sem kot utemeljen obstati. Da ne dospem do tiste razširjene, že v zibel položene, »vsevednosti«. Jebat ga, tisti, ki ne vemo, moramo glavo-razbijat…

 

Slive in ringloji so že odcveteli, že nekaj dni se s cvetovi krasijo hruške, šmarne hrušice, breskve in kanadske višnje, pa upam, da jim je bilo doslej dovolj, da pozeba, katero napovedujejo, ne bo večje škode naredila. Če pa bo… potem bo, se z nekimi upanji več ne obremenjujem, so mi jih preveč v-vodo-pometali. Tudi takšni, ki so prepričani, da so boljši… le da te svoje »boljšosti« ne izkazujejo. Verjetno so sramežljivi, pa bi jim bilo nerodno, ko bi jo.

 

Dan za lenarjenje. Samo dve zadevi imam še v načrtu, danes, nekaj na hitro pojesti, ko se mi bo k temu dalo, zvečer pa, za spremembo moje »programske usmeritve«, pogledati tekmo, da vidim kako bo Luka igral. Je edini športnik, v moji sedanjosti, pri katerem sem ugotovil, da navijam zanj. Posledično tudi za »njegovo« moštvo, seveda. In se veselim njegovih uspehov, ne da bi ga, ob tem, v neko sLOVEnijo tlačil. Bentiš, hudo narobe je, kadar se tisti, ki o ljubezni ničesar ne vedo, s štirimi črkami (ki naj bi o njej govorile) v imenu »svoje« države ponašajo!

 

Ljubezen, ljubezen, ljubezen… pri njih na vsakem koraku, le – kaže, da je prav tako sramežljiva, kot njihova »boljšost«, pa je nikjer ni zares videti! Le poslušati, in slišati, o njej, nenehno, vse do obračanja želodca…

Niti raziskave ustrezne, niti izhajajoče ugotovitve, statistike, ma, nič do živega ne pride njihovim prepričanjem! In tudi ne more, kajti – za prepričati prepričanega mora le-ta, med ostalim, imeti zmožnost razumevanja! Ter vsaj za silo uporaben spomin, da ni prepiha, med obema ušesoma…

 

Dan za lenarjenje. S telefonskimi klici se več ne obremenjujem, sem jih preusmeril, pa zdaj, že nekaj časa, nisem, vsaj praviloma ne, kličoč, pač pa čakam na to, da bom poklican, če bom. Da, kakor obremenjenosti cestišč ne moreš drugače ugotavljati, kot z nekim štetjem prometa, tako tudi o tem koliko, če sploh, si komu prisoten ne moreš vedeti, preden ne ugotoviš pogostnosti trenutkov, v katerih nate pomisli. In, posledično, začuti potrebo po tem, da ti to tudi izkaže. Ne samo takrat, seveda, ko mu je dolgočasno, ko ničesar »pomembnejšega«, zanimivejšega, prijetnejšega nima opraviti.

 

Še manj, krepko manj, kot ga je kadarkoli bilo, je tistega, kar me še na ta prostor veže. Pravzaprav gre samo za neke osebe, ki so meni in moje, in si jaz domišljam, da smem njim in njihov biti. Vsaj malo, vsaj takrat, ko priložnost tako nanese. Pa zaradi njih ne razprodam, kar še imam, ter cul ne zavežem. Bentiš, če ne bi celo med nekimi Zulujci, ali Pigmejci, do več sonca dospel! Čeprav so tudi oni »pametni«, a na svojem, pravem mestu v Naravi stojijo, da se jim pamet v neumnosti ne izkazuje. Vsaj toliko ne, kot se »razvitim pametnim«. Je vrag, kadar se moraš z »razvojem« truditi za to, da še bolj »razvito« neumen izpadeš!

 

Dan za lenarjenje. Ko bi še pisal za objave, ko bi še v tisk pošiljal, bi, morda, z besedami celo kak cekin prislužil, tako pa je ves izplen zgolj v tem, da nekaj kletvic manj izustim, medtem ko zapisujem. Avto-terapija, bi se takšnemu početju dalo poreči, čeprav je krepko več kot »le« to, je potreba, malodane nuja, katero pozna, in z njo živi, vsakdo, ki ima kaj za izpovedovati. Sebi enakim, ali vsaj podobnim, seveda. Za ostale je škoda časa.