Še nisem slišal…

… ne vem, morda sem v zaostanku z informacijami, a kljub temu, še nisem slišal o tem, da bi si neka pamet, nagonska danost, da bi si neka žival gretje v brlog napeljala, pa vodovod, in kanalizacijo, ma, niti tega nisem slišal, da bi si neko ognjišče ustvarila, si vsaj svečo omislila, da bi si svetlila bivanje v brlogu! Še toliko manj sem slišal, da bi do papirja dospela, da bi si vsaj rit obrisala z njim, če je že v podobi knjige, vsaj učne, ne bi privlačil, kaj šele o tem, da bi si z nekimi tehnikami, in pripomočki, zaloge živeža za dolgoročne naredila. Da, za kratek rok vsekakor, in nekatere podobe hrane, a za mesece, za leta dolgo, ne, o tem pa ničesar ne vem…

 

Nisem slišal, da bi si obutev izdelovala, da bi sejala, pa da bi kasneje zmogla žeti. Da bi načrtno gozd v polje spreminjala, in ostale danosti, neke okoliščine, sebi v prid obračala. Ne, zares česa takšnega še nikoli nisem slišal, pa čeprav vem, da zmore, takšna pamet, marsikaj, a je vse, kar zmore, naravna danost, narava jo je s temi zmožnostmi opremila, pa se zna prek zime topleje obleči, kot prek poletja, in zna tudi orodja uporabljati, denimo kamen, da oreh stre, ali paličico, da črva iz luknje zbeza. Še več, zna se učiti fizičnih, rutinskih opravil, pa zmore sraka na cestišče odlagati orehe, čakajoč na to, da jih avtomobilska kolesa strejo, le – spreminjati teh okoliščin pa ne zna, vsaj drugače ne kot v ŠKODLJIVEM svojem ravnanju, pa… pa zmore popasti neke travne površine, da se potem, nezmožna jih obnoviti, na druga področja seli…

 

Ne, EDINO RAZUM je na ta svet dan zato, da zmore KAKOVOSTNO SPREMINJATI OKOLIŠČINE, (tudi) sebi v prid, pa da zmore v temo poroditi svetlobo, v mraz ogrevanje, v sporazumevanje besedo, pisanje. Edino razum, ta tako redka danost!

 

Brez razuma bi bilo živetje na planetu natanko takšno, kakršno je bilo deset tisočletja nazaj, in tudi »sodobni pametni« bi, še vedno, nabirali plodove, ter divjali za obvladljivim jim plenom, s koli v rokah, predvsem pa bi, še vedno, bili običajen člen v prehranjevalni verigi, v nenehni možnosti, da iz lovca postanejo plen!

In Zemlja bi še vedno bila ploščata, in svet bi se, še vedno, za bližnjim gorovjem končal, in umrljivost, tako ob rojstvu, kot sicer, bi se še vedno v nekih krutih svojih odstotkih izkazovala! Pa še vedno bi obstajal kanibalizem, in suženjstvo, in »parlamentarne razprave« z gorjačami!

 

In taista pamet, še vedno natanko takšnih zmožnosti, kakršne je imela deset tisočletja nazaj, od nekdaj, danes večinsko odloča o stvareh, o katerih dobesedno ničesar ne ve! Samo zdi se ji, da ve, ko po-svoje »razumeva«! Taista pamet, ki je nezmožna dospeti do pojmov, kakršen je, na primer, naravna (ali družbena) zakonitost, ki je nezmožna vedeti, zares vedeti, o značajih, čustvovanjih, o vsem, česar ni moč s čutili »spoznavati«, pač pa je do dejstev moč dospeti izključno na posreden način, po poteh logike, in dejanskega védenja, kakopak. Pa vsak po-svoje-ve, in ima vsak zase-prav, čeprav vsi skupaj pojma nimajo, in še zdaleč do prav ne dospejo! Pa…

 

Ko bi taisto »pametno« pamet izoliral, na nekem koncu planeta, ko bi jo samo sebi prepustil… uporabljala bi tisto, kar je človek zasnoval in ustvaril, dokler bi bilo, seveda, na voljo, do novega pa ne bi bila zmožna dospeti, le do drugačnega, do takšnega, kar v Naravi že samo po sebi obstaja – do kamenja, kolov in gorjač. In bi v nekem času, v nekih stoletjih, dospela natanko tja, od koder jo je človek, deset tisočletja nazaj, izvlekel! Nikamor drugam. Že sedaj se s to edino svojo zmožnostjo, zmožnostjo razkrajanja, izkazuje, celo tista, občim tako ljuba »kmečka pamet« (ki zgolj kot vsa ostala neumnost obstaja, in se v ničemer od nje ne razlikuje), ki zmore, v svoji neprestani lakoti po še-več, še-hitreje, še-lažje celo takšna semena povzeti, da iz plodov ni moč novih rodnosti pridobiti!

 

Da, res je »grd«, ta razum, ko nenehno prigovarja občim »vsevednim«, sicer pa običajni nagonski neumnosti! Ki se niti tega ne zaveda, da bi se morala za dobesedno vse, kar ima, s čemer zmore razpolagati, zahvaliti nekim izjemno redkim, razumnim, ki so vselej razmišljali, ravnali in živeli popolnoma drugače, kot živi neumna, sebična nagonskost! In bili, nemalokrat, zaradi te svoje različnosti, tudi kaznovani.

 

NE, NI vsakdo vreden tega, da ga skušaš na nogi postaviti, ko pa niti hoditi, suvereno, in predvsem celoti koristno, z njima ne zna! Tako da…

 

Človek, v čem že je smisel tvojega ustvarjanja?! V tem, da če ustvariš nekaj, kar jim je moč požreti, ali na nek drug način v lastno ugodje uporabljati, da si takrat od njih »spoštovan« (ob raznih spominskih dneh, kakopak, in niti slučajno ne tako kot nek gladiator, ki se v neki športni areni za njihov »mi smo nekaj posebnega« poteguje!), obenem pa da te, če ničesar takšnega, kar njihovim ritim prija, kar njihove riti »kultivira«, se jih v praznino »dotakne«, ne izkažeš, spotikajo, pljuvajo, zavračajo?!

NE, človek, smiseln boš samo v lastnem, človekovem svetu postal, če do njega pride, nekoč, sicer pa so vsa tvoja prizadevanja povsem nesmiselna, dobesedno metanje življenja v povsem nevredno! Ne zaslužijo si te, pravzaprav si, s svojimi nezmožnostmi, ne zaslužijo dobesedno ničesar, od tega, s čemer razpolagajo. Medtem ko jim skupnost služi predvsem za tisti daj-meni!