Čas…

Zadevščina je čudna čas,

gre kot se mu zahoče,

po polžje, ko mrači obraz,

kot blisk, ko je pojoče…

In štrene meša, vsepovprek,

ko v krogu se obrača,

pa gre korak v novi vek,

za dva v nazaj se vrača…

V neskončnost, bojda, se dolži,

se v nedogled sešteva,

ko prek ramena poleti

se zdi kot da mineva…

Kar vzame, nikdar več ne da,

kar da pa ne obstane,

še med kostmi, za hipec, dva,

nikoli ne zastane…

In – bolj loviš ga, bolj beži,

a ti mu ne uideš,

le šteje, šteje, in drobi,

vse dokler ne poideš…